Namesto uporniškega grafita, ki bi ga pričakovali od mladine, je na steber ob sankaški progi »nasprejal« svoje srce.

Razmislek ob knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi; avtor Umberto Galimberti, založba Modrijan (2009)

Mladi 21. letni Nodar Kumaritašvili je podlegel pod težo in hitrostjo olimpijske industrije. Na najhitrejši progi na svetu (Vancouver 2010), za katero so mnogi opozarjali, da je prenevarna, je pustil svoje telo. Namesto uporniškega grafita, ki bi ga pričakovali od mladine, je na steber ob sankaški progi »nasprejal« svoje srce. Njegov duh pa bo še naprej služil olimpijskim idealom, so sklenili pristojni gospodarji športa. Ni bilo dovolj, da se mladci spuščajo s 150 km na uro po ledu in smukaške mladenke po snegu v tankem kombinezonu, zdaj mu bodo v spomin postavili stezo v Gruziji, olimpijci v Vancouvru pa naj sledijo njegovim olimpijskim sanjam, je rekel Rogge, predsednik olimpijskega planeta. Perverzno do konca! Če to ni dovolj jasno sporočilo, da si gospodarji športa želijo športnikov, ki spijo in sanjajo, ne pa tistih, ki razmišljajo in opozarjajo, potem dvigujem roke od svojega športno-političnega angažmaja.

In že poleti bodo gospodarji športa poslali mlade slovenske sanjače v Singapur na prve Poletne olimpijske igre mladih (15 -18 let). Bo kdo od varuhov otrokovih pravic kaj spregovoril? Bo kdo zaustavil to industrijo norosti, ki krade cvet mladosti? Olimpijski prodajalci sanj in upanja se v imenu univerzalnih vrednot miru in medsebojnega spoštovanja kopajo v krvi polomljenih kosti in zavožene mladostne ustvarjalne energije.

Jih že vidim in slišim kako spet krilijo z rokami, češ diletant iz hoste spet svoje simptome iz otroštva usmerja proti nam. Ne, ne gre za to. Za vsebino gre, simptomi gor ali dol. Vsak otrok ima pravico do odprte prihodnosti, ki vključuje tudi razvoj talenta, ki ga najde v sebi. Sprašujem se, mar ima športno telo v nekaterih športih res odprto prihodnost? Mar kolena in hrbtenice, ki pokajo pri petnajstih, dvajsetih, res ostanejo dostojno prožna do pričakovane starosti? Sprašujem se, koliko je v otrocih, ki trenirajo dvakrat dnevno in tekmujejo vsak vikend res iskreno njihovega, in koliko vašega, našega, ki vodimo športne organizacije, ustvarjamo športno politiko in poganjamo športno in medijsko industrijo na tem področju.

Vse več otrok je predebelih in vse več najstnikov se umika iz športa ugotavlja stroka. Nekateri vrhunski športniki ugotavljajo, da pogosto sploh ne gre več za primerjanje veščin, temveč za iskanje najbolj predrznega med pogumnimi in najbolj pohlepnega med grabežljivimi. Že sama logika prakse pove, da je na vrhu prostor le za enega. Torej tudi ob moralno najbolj čistih motivih, se pragmatizem hoje proti vrhu vse prevečkrat izrodi v agresijo, dominanco, egoizem in narcisizem (kar, mimogrede v javnih občilih, eden vodilnih športnih psihologov v Sloveniji označuje kot dober model osebnostnega profila vrhunskega športnika!?).

In tu ga srečamo – grozljivi gost tiho ždi za vsakim tekmovanjem. Nihilizem se vselej prebudi, ko duh ne prenese več zgrešene materializacije svojih motivov. Nihilizem je znak prepada med tem kar je in med tem kar bi moralo biti, da bi bilo dobro. Nihilizem je znak, da se duh odreka telesu, ker ga je izdalo, ne spregleda pa, da je že sam zavozil, ker ni prisluhnil svoji prvi naravi.

Tako kot so olimpijske sanje Kumaritashvilija, postale nočna mora olimpijskega gibanja, tako sanje naših staršev o raju na Zemlji, postajajo nočna mora naših otrok. Kot pravi Galimberi se nahajamo v času, ko se je prihodnost kot obljuba izjalovila in je pred nami prihodnost kot grožnja. Nihilizem ni samo znanilec zavračanja prevladujočih vrednot, temveč strahu pred prihodnostjo, če se bo tako nadaljevalo. In iz tega lahko izpeljemo, da je nihilizem znak še nerazvitega duha, ki se ne zaveda svoje neomejenosti pri materializaciji sveta. Zato nihilisti niso in nikoli ne bodo uporniki, temveč samo nergači in ciniki nesposobni prave družbene angažiranosti. Niso namreč sposobni uvida, da je treba spremeniti pogled in spremembe materialnega bodo nato sledile same po sebi. Strah pred prihodnostjo je popolnoma nepotreben. Strah nas naj bo samih sebe, če ne bomo jasno zavračali tistih, ki zlorabljajo temeljne življenjske postulate in ustvarjajo izredne medčloveške razmere bodisi v delovni, lokalni ali pa globalni skupnosti. Zato se morajo nihilisti otresti strahu, da bodo prepoznali – saj sami ne nosijo ustvarjalnega naboja – kaj in kako pa je lahko drugače, ko se to pokaže. Pri zdravljenju nihilizma vedno pride prav budistična modrost, ki pravi, da je bolečina neizogibna, trpljenje ob tem pa sami izbiramo.

Nihilizem v športu je treba prepoznati kot znanilca nove dobe. Glasnega znanilca, saj nas nagovarja na eni strani skozi neaktivnost najbolj pristnih članov družbe – otroci, in na drugi strani skozi najbolj atraktiven bio-potencial športa – vrhunski športniki.

Otroci, ki se ogibajo športu  niso nič krivi. Zakaj je temu tako, če je gibanje naravna potreba, naj se vprašajo pedagogi in tisti, ki poučujejo športne pedagoge in delajo šolsko športno politiko. Ti otroci samo čutijo, da to ni za njih, ne vedo pa kaj je za njih, ker jim niti ni ponujena prava stvar. Šport ima več počel (tako naravnih kot kulturnih) in če bi športna pedagoška stroka pred leti malo več časa posvetila premisleku, kako prilagoditi šport otrokom, ne pa kako hitro zgraditi čim več šolskih telovadnic, ki pa naj bodo po meri rokometnega igrišča, da jih bodo popoldan uporabljali še lokalni rokometni, nogometni, košarkarski in odbojkarski klubi, bi bila današnja športna vzgoja čisto drugačna in objekti veliko cenejši ter bolj pogosto nasejani tudi pri vrtcih. Otroci se umikajo iz športa, ker jim ponujamo prevelike in pretrde žoge ter rezultat izmerjen s štoparico in metrom namesto zgodbe z nasmehom. Starostnikom pa niti na pamet ne pade, da bi se podali v molilnice atletizma in telesnega fašizma.

Če smo do sedaj gledali okoli sebe in spoštovali avtoritete z raznimi znanstvenimi nazivi, funkcionarsko in politično močjo ter slepo ponavljali tisto, kar so počeli uveljavljeni vrstniki, je sedaj čas za vpogled vase. Če je zahodna znanost v raziskovanju materialnega sveta prišla tako daleč, da z lahkoto razbije atom na kvarke, potem je sedaj čas, da se kontemplativno obrnemo navznoter in razbijemo nekatere družbene predsodke in avtoritete tudi v športu. To ne bo nasilno razbijanje, to bo kvantni preskok in kdor ne more slediti etosu novega sveta, se bo razgradil sam od sebe ali pa implodiral v svoji samovšečnosti in samozadostnosti.

Kaj ima pri tem Galimberi in Grozljivi gost? Knjigo priporočam vsakemu športnemu pedagogu, saj nastavlja ogledalo našemu delu in stroki. Po branju pa je čas za akcijo, te pa smo v športu vajeni, kajne. Prelepo je živeti, da bi se vdajali nihilizmu. Nalijmo temu grozljivemu gostu čistega vina. Napijmo se življenja! Strast in ne pritlehno klečeplazenje pred birokracijo in kurikulumi! Igrivost in sprejemajoča ljubezen in ne zaslepljena tekmovalnost in egoizem! Radostno uporništvo naj bo naše vodilo!

Ta zapis bo bolj kratek, ker ne gre veliko filozofirati, niti časa nimam. Rad bi samo nastavil ogledalo ob tragičnem dogodku, ki se je zgodil še pred uradno otvoritvijo OI v Vancouvru pred dnevi.

Mladi 21. letni Nodar Kumaritašvili je podlegel pod težo in hitrostjo olimpijske industrije. Na najhitrejši progi na svetu, za katero so mnogi opozarjali, da je prenevarna, je pustil svoje telo. Njegov duh pa bo še naprej služil olimpijskim idealom, so sklenili pristojni gospodarji športa. Ni bilo dovolj, da se mladci spuščajo s 150 km na uro po ledu v tankem kombinezonu, zdaj mu bodo v spomin postavili stezo v Gruziji, olimpijci v Vancouvru pa naj sledijo njegovim olimpijskim sanjam, pravi Rogge. Perverzno do konca! Če to ni dovolj jasno sporočilo, da si gospodarji športa želijo športnikov, ki spijo in sanjajo, ne pa tistih, ki razmišljajo in opozarjajo, potem dvigujem roke od človeštva.

In čez dober mesec bomo imeli v zibelki nacionalnega ponosa, v Planici, podobno zgodbo. Mladi fantje bodo leteli vse tja do 240 metrov po zraku. Več kot 100 na uro z odskočišča v brezno. K sreči smrtne žrtve še ni bilo, bilo pa je nekaj hudih poškodb, ki smo jih itak pozabili ob naslednji dvestotici. Imamo največjo skakalnico na svetu, so nas polna usta. Z norostjo se hvalimo pred svetom, ker zgolj po naključju še nihče ni dovolj hudo padel na glavo. Kar nekaj novinarjev in še več športnih funkcionarjev, ki se zdaj zgražajo nad nemarnostjo prirediteljev, ki niso poskrbeli za varnost, se bo čez dober mesec šopirilo s planiškimi daljavami. Zgolj naključje in čisto nič drugega nas loči od tragedije, ki se je zgodila sankaču.

Zakaj zgolj naključje? Ker je logika, ki stoji za tem popolnoma enaka. Hitreje, višje, močneje – dokler se ne zalomi. Potem pa korak nazaj in zopet dva naprej v isti smeri. Tako v Vancouvru, tako v Planici, tako na Wall Streetu. No in to naključje oziroma te okoliščine, ki kličejo po takem naključju so seveda nacionalnega pomena ter sofinancirane iz davkoplačevalskega denarja???

In že poleti bodo gospodarji športa poslali mlade slovenske sanjače v Singapur na prve Poletne olimpijske igre mladih (15 -18 let). Bo kdo od varuhov otrokovih pravic kaj spregovoril? Bo kdo zaustavil to industrijo norosti, ki krade cvet mladosti? Olimpijski prodajalci sanj in upanja se v imenu univerzalnih vrednot miru in medsebojnega spoštovanja kopajo v krvi polomljenih kosti in rakastih tvorb družbe na razprodaji.

Ampak, kaj bi zdaj o tem. In da niti ne omenimo, da ima Majdičeva baje s seboj 40 parov smuči, in da je nanašanje maž, ki zagotavljajo dobro drsenje zdravju izjemno škodljivo početje, ki se ga opravlja v posebnih kontejnerjih, kamor športniki nimajo vstopa zaradi strahu pred zastrupitvijo…

Preštejmo najprej medalje, ki jih naši osvojijo. Naši!

Ogledalce, ogledalce na steni povej,…

Teza: Zakon o športu (ZŠ) in Nacionalni program športa (NPŠ) legitimizirata protiustavno početje in uvajata totalitarizem na področju športa.

Slovenska športna scena je zelo bogata s tekmovalnimi dosežki in primerljiva z najboljšimi. S političnimi dosežki športne funkcionarske elite pa se ne bi ravno hvalil naokoli. Zadeva je jasna. Politika, na nacionalno mislim, ni športna tekma. Žal pa je v njej vse preveč tekmovalcev, ki se kot rakavi tumorji grebejo za čim večji prostor, ne vidijo pa, da se jim ožajo pljuča. Gostitelj namreč, je s tem obsojen na kratek dih. Kratkega diha je tudi naša športna politika.

Na športno smrt (oba dokumenta namreč ciljata, da Slovenci nekoč postanemo športna nacija) je obsojeno slovensko ljudstvo, saj so funkcionarjem in drugim športnim delavcem z ZŠ in NPŠ omogočili, da kršijo ustavne in temeljne človeške pravice, ki razkrajajo medčloveške vezi. Da pa je vse skupaj še bolj sprevrženo, se politika športa na koncu vselej lahko zanaša na zdravo pamet posameznikov, ki bodo skrbeli za svoje užitke in zdravje na svoj način. Torej, ne glede na to, kaj politiki v športu počnejo, bodo rasli Kozmusi in Čopi in v deželi slovenski se bo še naprej hodilo v hribe.

K stvari. V športu se pod okriljem ZŠ in NPŠ kršijo naslednji členi ustave RS:

- 35. člen, ki govori o varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic: »Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.«

- 56. člen, ki govori o pravicah otrok: »Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Posebne pravice uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim in drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon. [...]«

35. člen je kršen na več načinov posredno, neposredno pa so športnikom kršene ustavne pravice z uveljavitvijo anti-doping zahtev. MŠŠ in OKS sta mnogim športnikom z ustanovitvijo nacionalne antidoping agencije in s pogojevanjem nastopanja športnikov na mednarodnih tekmovanjih vzela pravico do nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti ter zasebnosti. Več naj o teh kršitvah govorijo športniki, ki jih veliki olimpijski brat nadzoruje 24/365.

56. člena pa očitno športni politiki sploh ne poznajo. Otroci, naše bogastvo, so veliko več vredni kot dober športni material, iz katerega je treba v zlati dobi motoričnega učenja in treniranja oblikovati športno telo (NPŠ to opredeljuje kot proizvodna cena – analiza političnega diskurza v športu je več kot nujna), ki bo donosno tja do 30. leta za posamezno športno panogo in naprej kot potrošnik raznih rehabilitacijskih in terapevstkih storitev, kot pa bitja, ki jim zapuščamo prelepi svet in odnose na njem. Posebna skrb za otroke je v športu res »posebna«. Tako posebna, da nekateri izvajajo resna tekmovanja že za otroke stare do 8 let. Olimpijske igre pa se naslednje leto v Singapurju pričnejo dogajati že za 14-letnike.

Prav »posebna« skrb za najmlajše vre tudi iz pravilnikov, ki podpirajo zakonito uresničevanje NPŠ. Gradnja in oprema šolskih telovadnic, naprimer, sledi kriterijem in standardom posameznih športnih panog (košarkarskih, rokometnih itd.). Tako se sredi najbolj ideološko občutljivega polja, sredi šole, dogaja subtilno nasilje športne stroke, ki z namenom vzgajanja športnikov otrokom vsiljuje standarde mednarodnih športnih tekmovanj. Šolske športne dvorane so narejene po meri mladega moškega in ni čudno, kar začuda spet ugotavlja ista stroka in celo isti ljudje, ki so podpisani pod take pravilnike, da otroci pri koncu osnovnega šolanja že bežijo iz nasilnih telovadnic v prijetna in varna sedala. V vrtcih pa so se v strahu pred takim športom, zaprli kot v zaklonišče. Otroci se v eni in isti sobici prehranjujejo, spijo, norijo, se učijo in imajo po zakonu možnost, da tudi garderobo vštejejo v prostor za telovadbo. Več kvadratnih metrov je namenjenih za parkiranje avtomobilov ob vsakem vrtcu, kot pa za športno igralnico, ki ima neprimerljive družbene učinke.

V kontekstu zgornjega pa se jasno pokaže manipulacija ideologov, ki so sprejeli klasifikacijo športa, ki opredeljuje športno vzgojo v ZŠ kot tisto, ki se dogaja zunaj obveznega šolstva, ne glede na pojavno obliko. Torej se nam, dragi starši, ni treba ukvarjati s skrbjo pri športni vzgoji, tudi če se ta izvaja v obliki nasilnih treningov za razvoj ekstremne gibljivosti, hitrosti, moči itd., ki bo prišla prav na naslednjih olimpijskih igrah. Če pač naš otrok, se opravičujem, naš material (kolena, vretenca itd.), ne bo zdržal do naslednjih iger, bodo že poskrbeli športni zdravniki in psihologi, da bomo razumeli, da s športom ni nič narobe. Naš otrok je problem, kot je že v navadi pri družbenih patologijah. Pravniki so v tej športni zgodbi posebna kasta, ki je tu narobe dojela, kaj pomeni biti hudičev odvetnik.

Poleg tega pa se s klasifikacijo športa, ki jo opredeljuje ZŠ, z namenom manipulacije, jemlje prostor pod soncem športni vzgoji, ki je stvar rednega šolskega programa in ki naj bi mela povsem druge cilje in vlogo, kot športna vzgoja po ZŠ.

In še na kratko o omenjenem totalitarizmu. V letih samostojnosti se ideologija in tudi ljudje na vodilnih športnih položajih niso bistveno menjavali, kaj šele spreminjali, kar ni dobro niti za transparentno delovanje niti za politično evolucijo. Še več, stroka in politika sta v športu sparing partnerja (lobi OKS – FŠ kreira usodo slovenskega športa), kar več kot očitno škoduje stroki in praksi. V tem času se je ob podpori ZŠ izrazito priviligiralo OKS in zapravilo ideološko in kulturno dediščino Partizana Slovenije. Nacionalna strategija razvoja športa je postala enaka olimpijski medijski trgovini. Medsektorsko sodelovanje je popolnoma zanemarjeno (izjeme zgolj potrjujejo dejstvo, da politični sistem ne deluje pravilno) in socialni ter makroekonomski učinki, ki bi jih šport tako lahko zagotavljal, niso na obzorju te politične volje.

Za ta zapis sem se odločil, ker me navdaja brezup, da tudi po drugem sestanku z vodilnimi na MŠŠ, ne bodo materializirane potrebne in pomembne ideološke spremembe v slovenski športni kulturi. Večina športnih delavcev in funkcionarjev bo najbrž zgroženih nad to podobo športa, v katerega zrem. Nič zato. Obstoječim lobijem je v športu z legitimizacijo ustavnih kršitev in z uvedbo totalitarizma uspelo dobiti široko podporo. Bolj me skrbi, da pravniki, politologi in pedagogi (predvsem športni) ob vsem tem mirno vodijo to karavano naprej. Pravičnost je kot pravni ideal iz ZŠ in NPŠ izrinjena in s tem se politika športa v RS odreka tudi etičnemu. Emancipatorske moči tako v politiki športa ne dobi niti etika, niti prava civilna družba, ki se jo eksplicitno podredi interesom OKSa ali pa se jo s popkovino veže na FŠ. To priča o šibkosti politične misli in materije na področju športa, ki je omogočila, da močna korporativno-znanstvena oblast legitimno izvaja nasilje nad vsemi svojimi nasprotniki.

35. člen prepuščam vrhunskim športnikom in podpiram borce za svobodo, kot sta Kozmus in Čop. Če se odrekate ustavni pravici po zasebnosti in če dopuščate, da se vaši krvni vzorci (vaši geni) uporabljajo za znanstvene namene kreiranja kiborg-ljudi, potem zahtevajte čim več. Brezpogojno zahtevajte nemogoče! Vse ostalo je klečeplazenje.

56. člen pa – o tem bi rad slišal malo več od vas, dragi pravniki na OKS ter športni pedagogi, jaz sem vedno bolj brez besed.

Pri totalitarizmu pa mi sreča ne bi mogla biti bolj naklonjena, saj MŠŠ vodi prav politolog. Kaj pravite, minister?

Pa vi, kaj pravite, gre končno zares? Če gre, se bo moji tezi zoperstavila antiteza, ki bo vodila do nove zavesti? Za to rabimo bodisi nove ljudi, ki jih žene alegre rebeldia (radostno uporništvo), ali pa katastrofo, ki bo funkcionarske perverzneže postavila spet nazaj na realna tla. Ker se mi zdi oboje taktično primerno, predlagam, da katastrofo pospešimo tako, da se namesto s kozmetiko fair playa začnemo ukvarjati s civilno-pravnim kirurškim posegom v šport in da kakšnega sprevrženega funkcionarja končno zamenja politično zrelejši primerek. Najprej kaznujmo vsakega trenerja, ki zahteva, da se namerno poškoduje tekmeca. Potem funkcionarje raznih zvez in klubov, ki mimo ugotovitev psihološke in medicinske stroke skozi tekmovalni in trenažni proces kršijo 56. člen ustave RS. Uveljavljena anti-doping kampanja naj se končno prepozna kot instrument zavajanja javnosti z namenom preživetja olimpijske multinacionalke in kot kršenje 35. člena ustave RS. In v politiki končno vzemimo tudi šport zares, saj je biopolitično orodje per se in par excellence.

Postavimo končno človeka pred šport!

Več kot polovica Nemcev in Francozov je za bojkot olimpijskih iger, nam kaže spodnja preglednica, Italijani, Angleži in Španci pa tudi ne zaostajajo veliko.  Večina evropejcev pravi, da bi morala zunanja politika njihovih držav temeljiti na zaščiti človekovih pravic po celem svetu, pri tem pa jih je večina za igre v Pekingu slišala preko poročil o protestih zaradi nasilja Kitajcev v Tibetu. Tudi ankete so seveda izvrsten način manipuliranja z javnim mnenjem, ki potem postane razlog za uveljavljanje različnih populističnih političnih ukrepov, češ, volilci so tako hoteli.   

OPENING CEREMONIES ATTENDANCE

“How much would you support or oppose the attendance of [Nicolas Sarkozy, Silvio Berlusconi, Jose Luis Zapatero, Angela Merkel, Gordon Brown, George Bush, Yasuo Fukuda] at the opening of the Olympic Games in China in 2008?”

Base: All EU adults in five countries, Japanese and US adults

Note: Percentages may not add up to 100% due to rounding

“How much, if anything, have you heard about the recent global protests surrounding the freeing of Tibet from Chinese rule?”

Base: All EU adults in five countries, Chinese, Japanese, and US adults

Ne vem, kaj si vi mislite, a če mene vprašate, je tole še ena od poti varovanja kapitalskih interesov in ohranjanja moči “razvitih” nad ubogimi. Ja, res je, Tibetancem so bile kršene pravice. In? Pa Guantanamo? Pa prosta prodaja orožja po ZDA? Pa evropska kolonizacija Afrike v prejšnjih dveh stoletjih, pa nemški nacizem in italijanski fašizem pred šestdesetimi leti? Pa francoski priseljenci, Sudan, Afganistan? Pa mošeja v Ljubljani in izbrisani državljani? A je kdo pred dvema letoma bojkotiral igre v Torinu, ker so tudi v Italiji ljudem kršene človekove pravice?

Ko je Peking kandidiral za OI, je zavestno odprl vrata trojanskemu konju in verjemite, da so se dobro zavedali, kaj jih čaka. Tudi na kršitve človekovih pravic so se pripravili, tako kot še mnogokje, ko se pripravlja največji svetovni spektakel. Zagotovo je to izvrstna priložnost, da se Kitajska znebi oznake tretjega sveta in da se zavemo, da življenje nas “razvitih” ne bo več tako lagodno, saj si tudi več kot milijarda Kitajcev želi odrezati kos svetovne pogače. Dvoličnost, ki jo kažemo pri tem je le še znak več, da nas nekaj od znotraj grize, pa si ne upamo priznati. Še več, od Kitajcev zahtevamo okoljsko prijaznost, pred tem pa smo jim vso težko industrijo prodali z iskrenim interesom po večjem profitu za peščico ljudi.

Zatiskati si oči pred dejstvom, da je svet res samo en in da je Kitajska kultura že dolgo prisotna na njem, je znak naše nebogljenosti in zaslepljenosti. Kitajcem smo vsilili našo družbeno igro, naše olimpijske igre, zdaj pa, ko nas premagujejo, pravimo, da to ni fer. Kako nizko so se nekateri pripravljeni spustiti, kažejo osebne odpovedi udeležbe politikov na otvoritveni slovesnosti, pri tem pa si želijo, da bodo njihovi športniki čim uspešnejši in naj ne mešajo športa s politiko.

Kruha in iger, pravijo.

Danes zjutraj me je Igor E Bergant sprovociral z intervjujem na temo hedonizma v športu. Pogovor je bil ravno toliko kratek, da ko se ogreješ, je že vsega konec. Nekaj misli se mi je še potem motalo po glavi in naj bo tole bolj beležka…

V športu je hedonizma vsaj toliko kot askeze. Dejstvo je, da brez izjemnega napora in dolgoročnega usmerjanja energije v skrbno načrtovan vadbeni proces, danes ni uspeha. Torej je vrhunski šport bolj askeza, kot kaj drugega. Je pa tudi res, da v tem tiči kanček hedone. Recimo, da gre pri hedonizmu za goli užitek, za zadovoljevanje čutnih potreb, ki segajo od mesenih užitkov do vizualnih in tudi virtualnih. Športnik se sicer res odreka marsičemu in na vsakem treningu se izkaže njegova predanost askezi, ki se steče v tekmovalni dosežek. Pri tem je prostor za hedonizem šele po tekmi ali po koncu sezone in v tem je trik. ŠPortnik uživa, ker ve, da bo potem lahko užival. Torej to še ni hedonizem, diši pa že po njemu. 

Imamo pa tudi take šampione, ki pravijo, da uživajo že v samem športnem aktu. Težko bi temu rekel hedonizem, saj dober športni akt temelji ravno na vloženem trudu in odrekanju. Po drugi strani pa je res, da je potreba po gibanju ravno tako stvar nagona in vsaka prepustitev nagonu se izteče v užitek, saj se ob tem ne oziramo na posledice, ker je zadovoljitev nagona notranje osmišljena.

Kolegi športni psihologi ugotavljajajo, da je agresivnost (seveda usmerjena k športnemu cilju) zaželena karakteristika v športu. Problem pa nastane, če je trener sadist, športnik pa mazohist. Tako dobimo zmagoslavno kombinacijo, ki se napaja ravno v užitku – kar naj bi bilo dobro. Zlo pa je v tem, ker je to užitek na račun športnega telesa, ki slej ko prej poklekne pod težo trenažnega nasilja.

Še ena zanimiva plat hedonizma v športu se odpira. Gledalci se naslajamo nad silovitostjo športnega akta, projeciramo svoje želje na športnika, ki če je treba, nosi ves nacionalni patos, a vendar ostajamo na varni razdalji izven arene. Kot pravi Žižek, da potrebujemo Tibetance, da so duhovni namesto nas, tako potrebujemo športnike, da so asketi namesto nas. Oni naj se trudijo, odrekajo, trenirajo, naj bodo 24 ur na voljo doping policiji, naj iščejo meje mogočega, mi pa bomo njihovo dramo živeli skozi formo voajerja, in se mu na koncu z aplavzom zahvalili za užitek, ki smo ga bili deležni ob tem. Medtem, ko se športnik na cilju zgrudi na tla, mi zadovoljni, da je dal vse od sebe, nazdravimo s prijatelji in naročimo novo rundo. Če je druščina nagnjena k hedonizmu, bo šele jutro pokazalo svojo zadnjo plat. Perverzen je športni spektakel, kajne.

In nenazadnje, welness industrija je najboljši približek hedonizmu. Kultura toplic, razvajanje z masažami, ki spodbujajo različne čutne senzacije, kopel v čokoladi z lističi vrtnic, poduhovljeni izleti v naravo in energijske ekskurzije na druge frekvence so trendi sodobnega telesno-kulturnega hedonizma. Športno-rekreativni hedonizem pa gre v smeri avanturizma, eksotičnega all-inclusive turizma, kjer se po teku po peščeni plaži sprostiš ležeč na blazini v hladnem bazenu s koktajl barom na sredini in ti dve bikini domorodki prodajata popoldanske izlete v notranjost obljubljene dežele. Za ohranjanje moškosti pa so na voljo adrenalinski parki, vožnje z motorji, vodnimi skuterji, letenje po zraku in instant potapljanje.

No, in ker smo ravno pri instant kulturi, morda so še najbolj pristni hedonisti različni street športniki (skejtarji, bajkerji, basketaši itd.), ki se ne ozirajo na družbene standarde ali pravila igre, ampak si dajo duška po svoje in če ob tem ali pa po tem prižgejo kakšen joint nimajo moralnega mačka, ker iz športa ne delajo scene. Scena so oni sami, iskanje užitka pa edini scenarij.

Kaj pa erotika in šport? Meseni užitki in pogledi v športu? Drugič…

Začelo se je pred meseci, danes, oziroma včeraj zvečer, se je zgodilo. Ja, še v drugo sem pospremil na Svet deklico. Še. Spet. Ja, treba je! Ja, relativnostna teorija ni zgolj iluzija. Kaj in kdo je tu Svet!

Gaja Julija, princeska, tole je zate.

Blog (virtulani odnos) je zadnja uteha, ki se je oprijemlje človek, da si ne bi priznal kako je ubog. S prijatelji smo nazdravili na tvoje zdravje in se zapletli v debato, ki ji ni konca. Hvala bogu, s tem smo potrdili, da življenju ni konca in to je uteha, s katero grem danes z veseljem spat. Otroci ste naša uteha. Na vas polagamo upe, da ne boste šli po naši poti.

Dragi moji najmlajši, draga Tia Lucija in Gaja Julija, mi smo delali po svojih najboljših močeh in ravno ta zaverovanost v svoje moči nam sedaj kaže svojo temno plat. Mi, ki smo mislili, da smo mi, postajamo brezoblični, brezobzirni in brezciljni. Ne vem kako bomo šli jutri naprej in prav nič me ne skrbi, dokler ne pogledam vama v oči. Mi smo se ujeli v paradoks, ki pravi, da tako ne gre več naprej, drugače pa tudi ne znamo. Edina rešitev je torej, da sledimo vam, svojim otrokom.

Kolikor je upanja v tem, toliko je tudi … Pičke smo!

Dragi moji, Tia Lucija in Gaja Julija, vajin sem, vajin oče in vajin otrok. Če bo breme pretežko, vama nudim vse svoje moči in brez zadržkov vse občutke krivde prenesita na mojo generacijo. Itak, pičke smo!

Pičke smo! Vidimo, da tako ne gre več, a nimamo jajc, da bi rekli Jebite se!  Pičke smo!  Tam kjer smo se mi včasih igrali, sedaj rastejo betonska stanovanja in z izpuhanim svincem obogateni GSO vrtički. Gugalnice in peskovniki so prenevarni za vas – glejte, kaj so naredili iz nas. Pičke smo! Mi smo vodo pili iz pip in iz rek, vi jo pijete iz plastičnih flaš. Pičke smo! Mi smo lizali snežene kepe, vi ližete tablete. Pičke smo! Mi smo delali rakete in plakete, vi delate predmete. Pičke smo! V šoli v naravi smo pod zvezdami spali in v morju plavali; zdaj pa imate poscan bazen in plačane zvezde večera. Pičke smo! Dragi moji Tia Lucija in Gaja Julija, pojdita svojo pot, ker naša je zgrešena. Ne iskati srednje poti na naši poti, iščita svoje poti. Pičke smo, dragi moji, ne ptičke!

Pojta si svojo pesem, naj vajin ata ob tem postane smešen. To je največ, kar mi lahko data. Smeh je pol zdravja!

Srečno pot!

Pravijo da od bedaka do junaka ni daleč. Tako tudi od porodnišnice do norišnice ni daleč! Pičke smo! Hvalabogu je par lokalov in par prijateljev vmes! Pička, ne jemljejo kreditnih kartic…

Ravno sem se vrnil iz svetovnega kongresa združenja organizacij pacientov, kjer sem zdravil svoje civilno-družbeno udejstvovanje, saj sem bil na pragu vstopa v paravladno službo. Ne ne grem se pozicije, saj se ne čutim dovolj močnega, da bi lahko uveljavil interese, ki jih zastopam, in ne čutim se dovolj praznega, da bi skozi sebe spustil moč drugih. Zadeva bi bila vnaprej obsojena na propad, tako institucije, kot mene, kar bi sicer najbolj ustrezalo prav poziciji, katerikoli že. Zdravje je vselej na prepihu, zakaj bi še dodatno izzivali! Sem pa zato sprejel ideološki zdravstevni izziv, ki ga Svetovna koalicija organizacij bolnikov (IAPO – International Alliance of Patients’ Organizations) povzema kot Patients-Centred Healthcare.

Na prvi pogled se kot bolnik z astmo seveda veselim, da taka mednarodna organizacija postavlja bolnika v središčno os javnega zdravja, na drugi pogled, ali bolje na drugo žogo, kot ljubitelj športa, pa se na tak način taista organizacija  nezavedno podredi zdravstveni industriji, ki se najraje ukvarja s simptomi. Namreč, zdravljenje oz. lajšanje simptomov je magični krog v katerega stalno pritekajo novi  bolniki, ozdravljeni se vanj vračajo, kronične pa centifugalna sila kapitala in stranski učinki stalnega jemanja zdravil potegnejo v samo os biznisa z zdravjem – biznisa z boleznijo pravzaprav.

Sprejel sem izziv, da jim pokažem, da si z izrazitim izpostavljanjem strategije bolniko-centrične zdravstvene skrbi delajo medvedjo uslugo. Skrb za zdravje je vselej tudi skrb za bolezen – razlika je samo v perspektivi. In če na stvar pogledamo zdravi, je vselej na prvem mestu preventivno delovanje. In tudi bolniki, z vsem sočutjem do vsakogar, četudi so na drugi strani iste zgodbe, ne smejo pozabiti, da imajo tudi zdravi pravico do zdravstvenega sistema, ki jim omogoča, da taki tudi ostanejo. Še več, dobra javna služba in praksa na področju preventivnega zdravja, ki se zna uspešno spopadati z izzivi sodobnih epidemij (debelost, visoki pritisk, astma, depresija itd…) in starost jemlje kot naravno in ne bolezensko stanje, bo naredila več dobrega, kot pa če se bo vsa pozornost zdravstva usmerila na kurativo.

Kaj se namreč zgodi, če se zdravstvo usmeri samo na zdravljenje? Najprej, se naredi ogromna škoda, saj se ogromno denarja usmeri v razvoj novih zdravil, ki naj bi ozdravljala nove ali pa stalno-prisotne bolezni, spregleda pa se, da mnogo bolezni izhaja prav iz izrazito neuravnovešene porazdelitve blaginje na nam dragem planetu. Pol sveta nam umira, ker nimajo dovolj vode in hrane, IAPO pa s svojo bolniko-centrično politiko pozornost preusmerja na bolezni, ki se dvigujejo iz tega. Vse lepo in prav, a vrstni red ni pravi. Obrniti se je treba k vzrokom in ne posledicam.

Drugič, mnogi bolniki so postali bolniki, ker niso zadostili svojim naravnim potrebam, bodisi zaradi lastne brezobzirnosti do sebe, bodisi zaradi zunanjih vplivov, pred katerimi smo navidezno nemočni. V prvem primeru bi učinkovita zdravstena politika, ki bi z roko v roki s socialo in šolstvom lahko mnogo storila za preventivo in od posameznika terjala svoj delež odgovornosti, v drugem pa bi morala agresivno zagovarjati zdravje okolja in k odgovornosti klicati vsako industrijo, ki uničuje življenje.

Ko bolnik misli, da je center zdravstvenega sveta, si oddahnejo vsi. Tako zdravniki kot farmacija. Prvi tako dobijo moč in pravico da zdravijo, drugi pa dobijo pravico nad zdravilom. Oddahne si tudi marsikateri bolnik, saj tako odgovornost za zdravje preloži na zdravnika in cel zdravstveni sistem.

Center zdravstvenega sistema bi morala biti strategija ohranjanja zdravja, takoj zatem, v drugem planu, pa izboljšanje stanja bolnih ljudi. Vse drugo, in žal je v to kolesje padel tudi IAPO, je manipulacija interesov kratkoročne in zlagane blaginje na račun drugih. Kot je že Platon rekel: ne moreš zdraviti obolelega dela, če se ne oziraš po zdravju celote. Ko je 90% zdravstvenih virov namenjenih 10% ljudi, potem je jasno, da smo globalno hudo bolni. Naj se še toliko trudimo, če naš trud ni vsakič znova tudi globalno utemeljen, si v imenu dobrega delamo škodo.

Leta 1963 je J.B.S. Haldane, eden pomembnejših biologov minulega stoletja, rekel, da bo preteklo tisočletje, ko bomo ljudje znali manipulirati s človeškim genomom. Leta 1974 biolog Lee Silver s Princetona pravi, da je nemogoče določiti sekvenco človeškega genoma. Leta 1984 so govorili, da je nemogoče spremeniti določen gen zarodka. Pionir biotehnologije Craig Venter leta 2002 pravi, da bo lahko v roku petih let osebno gensko izkaznico dobil vsakdo po dostopni ceni. Tehnologija genske manipulacije je danes že tako razvita, da umetna oploditev ne predstavlja več nobene umetnosti in tudi kloniranje ni več tehnološki čudež. Vstavitev dela gena v vijačnico, ki bi po naših željah spremenil lastnosti celic ter tako vplival na osebnostne lastnosti in sposobnosti torej ni tako daleč, kot se zdi. Pravzaprav so poskusi zdravljenja z gensko manipulacijo že v teku.

Svetovna proti dopinška agencija vse več energije usmerja k raziskovanju možnosti genskega dopinga. Kiborg atleti so med nami: plastične rekonstrukcije kosti, raztrganih kit in mišic, z vijaki ojačani orjaki so produkti športno-ortopedske finomehanike. Za njimi prihajajo sofisticirani, gensko manipulirani junaki. Pozornost, tako pravijo vodilni v boju proti dopingu, je treba usmeriti na dvojno vijačnico, saj bomo tako korak pred zvijačami popularnih agonistov telesne kulture.

Genska terapija skriva mnogo potenciala. Rehabilitacija, pospešena z lokalnim vnosom vektorjev lahko spremeni obnašanje poškodovanih celic hrustanca, kit in mišic. Morda si lahko celo privoščimo napoj, ki bo ugodno vplival na nekatere inhibitorne mehanizme fiziologije napora itd.

Dejstvo je, da so meje naših zmogljivosti individualno zapisane kod kodi in če jih lahko dešifriramo ter odpremo ventile, kdo ve kje se bomo ustavili. Če nič drugega, bo morda trening pisan na matrico športnikove genske zasnove najbolj učinkovita in varna obremenitev, saj bodo trenerji in športniki končno spoznali, da je pretiravanje nesmiselno. Meja torej ne bo več visoka utrujenost in izčrpanost temveč genetska determiniranost. Pa vendar se tudi tukaj skriva bojazen totalne fah-idiotske zaslepljenosti, kjer bi genetske predispozicije brali izven konteksta ostalih lastnosti in zmogljivosti.

Genetika kot doping vsekakor ne sme več veljati za tabu temo. V zdravstvene namene se že izpopolnjuje metoda povišanja števila rdečih krvničk za bolnike z aidsom, anemijo, ledvične bolnike itd. Žal terapija še ni dovolj varna za uporabo v kolesarstvu. Razvija se tudi tehnologija vplivanja na produkcijo IGF-ja in na miostatin inhibitorje. Slednji nosijo potencial razvoja mišične mase, ne da bi morali za to migniti s prstom. Rešitev za mišične-distrofike in za pump-generacijo fitnes kulture.

Vrelec mladosti, ki ga išče testosteron generacija že vse od tridesetih let prejšnjega stoletja, je očitno tik pred izbruhom. Generacija dosežka in stalnega napredka se ne ustavlja ob znanih stranskih učinkih, kaj šele, da bi pomislila na neznane učinke. Moderna znanost je razvila tehnologijo, s katero lahko proizvaja substance, ki vplivajo tako na telo kot na dušo. Psihosomatske bolezni se zdravijo na fiziološki ravni, kaj kmalu pa tudi na genetski. Bog ne daj, da bi se povprašali o medčloveških odnosih, o družbeni kemiji, kjer porušeno ravnovesje elementov ne omogoča več samodejne reverzibilnosti.

Šport, v kontekstu medikalizacije družbe nasploh, ni nobena izjema pri uporabi substanc z namenom izboljšanja sposobnosti. Hidracija, vitaminizacija, mineralizacija, kreatinizacija, kofeinizacija, epoizacija, THGizacija itd. so le postopki, ki jih mora obvladati vsak dober športnik in trener. Regeneracija je postala ključen pojem dobrega treniranja. Sledi ji rehabilitacija in reinkarnacija. Za prvo poskrbi zdraviliški turizem, za drugo pa psiho-socialna svetovalna služba. Nastop, navdih in doživetje so pozabljeni atributi dobe, ko je šport še imel igralno komponento. Danes je vse preračunano vnaprej, vsi postopki se izidejo pričakovano in neizogibni spektakel več razkriva kot prikriva. Demistifikacija športa na vseh ravneh ne pušča prostora za osebni izraz. Šport se danes več ne igra, temveč se odvija. Namreč, naviti športniki polni naučenih tehnik in taktik, medikamentov in rekvizitov niti nimajo možnosti, da bi spoznali in izrazili same sebe, niti nimajo časa za to. Ne vprašujemo se po morebitni komodifikaciji osebn(ostn)ega izziva. Izziv bo vselej prisoten, ne glede na uporabo substanc in druge tehnologije. Vprašujemo se po izgubljeni osebnosti, razčlovečenosti. Eksistencialna kriza človeka, ki jo predvidevajo futuristi, postavlja temeljno vprašanje tudi športnikom. Kaj je avtentični športni dosežek? Kaj je športnik zmožen pokazati sam in kaj je sposoben pokazati s pomočjo kemije in visoke tehnologije? Kaj sploh je človekova narava?

Mar športnik ve, kdo so njegovi tekmeci: epoidi, kreatinidi, steroidi, genoidi ali mogoče makaronarji, klobasarji, zelenjavarji, niti ne omenjajmo znanih tunoidov? Ne ve in zato nič ne prepusti naključju. Preprosto, o čemer govori zaporniška dilema, vzame tisto, za kar meni, da mu bo prineslo sprejemljivo prednost oz. ga bo postavilo ob bok enakim. Na tak način telo odtujimo in postane karikatura brezglavega dirkalnega konja, ki mu kovači vedno znova obljubljajo podkev sreče. Točno tako je: kovači športnikove sreče danes delajo v bio-kemijskih in kinezioloških laboratorijih, iščejo kodo in metodo, ki bi iz celice izpihnila ves energetski potencial usmerjen k zmagi. Zmagi na igrišču, seveda. Specializacija je mati današnje družbene dinamike, ki ne popušča splošnemu in celostnemu pristopu, ki se ne vrti okoli produkta, temveč se opre na os doživetja. Če danes pogledaš na stvari od strani, si hitro odstranjen. Dvomiti o zmagovalcu je nedopustno. Športni uspeh, tako pravijo kovači, se gleda samo v kontekstu avtonomije športa. In na tem mestu se odpira etični konflikt, s katerim se srečujejo športni zdravniki, pedagogi in psihologi. Seveda, da ne bi delal krivice, se v konfliktu, zavedajoč ali ne, znajdejo tudi mnogi kineziologi, ki bolj ali manj neposredno reproducirajo stanje. Športna znanost in tehnologija sta namreč botra razvoja športnega rezultata in skupaj s kapitalsko vpetostjo vladajoča ideologija razvoja.

Libertarna stranko-centrična farmakologija (stranka narekuje kako in s čim želi biti izpopolnjena) je obrnila stvari na glavo. Včasih se je družba odkrito branila kontaminacije z drogami, sedaj pa prav družba narekuje in zahteva droge, ki pripomorejo k zvišani produktivnosti, lepšemu videzu in podaljšani spolni sli. Videz postaja bolj pomemben od dejanskosti; embalaža prehiteva vsebino. Družba spektakla je postavila stvari na glavo pravi Debord. Zato vse, kar se z njo ni obrnilo na glavo izgleda čudno. Tekač, primerno doziran, brez merilca srčnega utripa in brez inteligentne tekaške obutve ter znanja o aerobnem pragu nima kaj iskati v športu. Tak odpadnik, tehnološko in znanstveno nedorasel, naj teče v hosti in ne med ljudmi. 

Pa je nimamo – procesne napake namreč pri Jolandi in njenem EPO statusu. Škoda. Imamo pa nov škandal in nov dokaz, da ljudje ustvarjamo moralno paniko tam, kjer se počutimo močne. Pa kaj, če je vzela EPO. Prekršila je pravilo igre in to je vse – ni prva ne zadnja. Na tem nivoju je to enak prekršek kot, če Milič ne prizna, da se je zadnji dotaknil žoge, ko je zletela v avt. Doping je pač s športnimi pravili prepovedan seznam substanc in metod. In ona tega najprej ni priznala, kar je normalno, kdo pa bi postavil svoj ugled na kocko brez preračunljivega taktiziranja in zanikanja. Kaj sta že počela Carl Lewis in objokana Marion Jones. Da ne govorimo o skesanih kolesarjih… Milič že lahko ‘obrne’ sodnika, ki se mora odločiti v trenutku, ne pa tudi nas gledalcev, ki mu sodbo napišemo ob počasnem posnetku.

Doping je v zaostrenih tekmovalnih okoliščinah, ki so začinjene z bogatimi zaslužki čisto človeški odziv, tako kot je uporaba vseh drugih tehnoloških pripomočkov pri treniranju. Ne želim, da razumete moj prispevek kot pokroviteljski nagovor, češ saj športniki sploh niso krivi. Še kako so krivi, vendar niso sami v tej zgodbi. Nihče jim na silo ne daje injekcij v ta zadnjo in drugih laboratorijskih zvarkov pod jezik. Želim samo razgrniti kompleksnost problematike in boja proti dopingu, ki nenazadnje že zelo močno posega v avtonomijo človeka in postavlja njegove pravice na tehtnico s kapitalom, ki se obrača v športu. No, sicer pa tehtajo tudi športniki, ko na eni strani stavijo na poštenost in čist za vse enak boj, na drugi strani pa iščejo sive in črne cone ter hodijo po robu in preko pravil igre. Fair play je pač strošek, ki so ga pripravljeni plačati, da pridejo do vrha. Ceno tega pa plačujemo vsi, ki smo v športu, še najbolj pa oni sami. Zato ne vem odkod moralna panika okoli dopinga, če pa je tako tudi pri trgovanju z delnicami, pri prevzemanju podjetij, pri menjavah uprav in pri manipulacijah skozi medije.

Ravno včeraj so študentje ugotavljali, da je doping pač realnost današnjega vrhunskega dosežka in to me najbolj skrbi. V letih, ko bi morali bodoči pedagogi in trenerji slediti doktrini športa, ki tega ne odobrava, dvigujejo roke, češ tak je sistem. Pasivnost prinaša najmanj toliko zla, kot aktivnost v napačni smeri. Treba je usmerjati trud v to, da bomo doping dilemo dobro razumeli in se do nje znali opredeliti in korigirati ali celo obsoditi sistem, ki vodi v tako početje.

Zaenkrat se mi anti-doping kampanja zdi za lase privlečena in utemeljena na krhkih argumentih. Ampak, drugače najbrž tudi ne more biti, saj je proizvod sistema samega in ga pač mora ohranjati pri življenju. To, da se vsake kvatre najde žrtev je zgolj kozmetika in hrana za športno rajo. Žal, draga Joli, junaki so narejeni zato, da padejo. Njim gre slava in bolečina, sistem pa cinično zamahne z eno roko, z drugo pa že hrani bodoče junake.