Teza: Zakon o športu (ZŠ) in Nacionalni program športa (NPŠ) legitimizirata protiustavno početje in uvajata totalitarizem na področju športa.

Slovenska športna scena je zelo bogata s tekmovalnimi dosežki in primerljiva z najboljšimi. S političnimi dosežki športne funkcionarske elite pa se ne bi ravno hvalil naokoli. Zadeva je jasna. Politika, na nacionalno mislim, ni športna tekma. Žal pa je v njej vse preveč tekmovalcev, ki se kot rakavi tumorji grebejo za čim večji prostor, ne vidijo pa, da se jim ožajo pljuča. Gostitelj namreč, je s tem obsojen na kratek dih. Kratkega diha je tudi naša športna politika.

Na športno smrt (oba dokumenta namreč ciljata, da Slovenci nekoč postanemo športna nacija) je obsojeno slovensko ljudstvo, saj so funkcionarjem in drugim športnim delavcem z ZŠ in NPŠ omogočili, da kršijo ustavne in temeljne človeške pravice, ki razkrajajo medčloveške vezi. Da pa je vse skupaj še bolj sprevrženo, se politika športa na koncu vselej lahko zanaša na zdravo pamet posameznikov, ki bodo skrbeli za svoje užitke in zdravje na svoj način. Torej, ne glede na to, kaj politiki v športu počnejo, bodo rasli Kozmusi in Čopi in v deželi slovenski se bo še naprej hodilo v hribe.

K stvari. V športu se pod okriljem ZŠ in NPŠ kršijo naslednji členi ustave RS:

- 35. člen, ki govori o varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic: »Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.«

- 56. člen, ki govori o pravicah otrok: »Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Posebne pravice uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim in drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon. [...]«

35. člen je kršen na več načinov posredno, neposredno pa so športnikom kršene ustavne pravice z uveljavitvijo anti-doping zahtev. MŠŠ in OKS sta mnogim športnikom z ustanovitvijo nacionalne antidoping agencije in s pogojevanjem nastopanja športnikov na mednarodnih tekmovanjih vzela pravico do nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti ter zasebnosti. Več naj o teh kršitvah govorijo športniki, ki jih veliki olimpijski brat nadzoruje 24/365.

56. člena pa očitno športni politiki sploh ne poznajo. Otroci, naše bogastvo, so veliko več vredni kot dober športni material, iz katerega je treba v zlati dobi motoričnega učenja in treniranja oblikovati športno telo (NPŠ to opredeljuje kot proizvodna cena – analiza političnega diskurza v športu je več kot nujna), ki bo donosno tja do 30. leta za posamezno športno panogo in naprej kot potrošnik raznih rehabilitacijskih in terapevstkih storitev, kot pa bitja, ki jim zapuščamo prelepi svet in odnose na njem. Posebna skrb za otroke je v športu res »posebna«. Tako posebna, da nekateri izvajajo resna tekmovanja že za otroke stare do 8 let. Olimpijske igre pa se naslednje leto v Singapurju pričnejo dogajati že za 14-letnike.

Prav »posebna« skrb za najmlajše vre tudi iz pravilnikov, ki podpirajo zakonito uresničevanje NPŠ. Gradnja in oprema šolskih telovadnic, naprimer, sledi kriterijem in standardom posameznih športnih panog (košarkarskih, rokometnih itd.). Tako se sredi najbolj ideološko občutljivega polja, sredi šole, dogaja subtilno nasilje športne stroke, ki z namenom vzgajanja športnikov otrokom vsiljuje standarde mednarodnih športnih tekmovanj. Šolske športne dvorane so narejene po meri mladega moškega in ni čudno, kar začuda spet ugotavlja ista stroka in celo isti ljudje, ki so podpisani pod take pravilnike, da otroci pri koncu osnovnega šolanja že bežijo iz nasilnih telovadnic v prijetna in varna sedala. V vrtcih pa so se v strahu pred takim športom, zaprli kot v zaklonišče. Otroci se v eni in isti sobici prehranjujejo, spijo, norijo, se učijo in imajo po zakonu možnost, da tudi garderobo vštejejo v prostor za telovadbo. Več kvadratnih metrov je namenjenih za parkiranje avtomobilov ob vsakem vrtcu, kot pa za športno igralnico, ki ima neprimerljive družbene učinke.

V kontekstu zgornjega pa se jasno pokaže manipulacija ideologov, ki so sprejeli klasifikacijo športa, ki opredeljuje športno vzgojo v ZŠ kot tisto, ki se dogaja zunaj obveznega šolstva, ne glede na pojavno obliko. Torej se nam, dragi starši, ni treba ukvarjati s skrbjo pri športni vzgoji, tudi če se ta izvaja v obliki nasilnih treningov za razvoj ekstremne gibljivosti, hitrosti, moči itd., ki bo prišla prav na naslednjih olimpijskih igrah. Če pač naš otrok, se opravičujem, naš material (kolena, vretenca itd.), ne bo zdržal do naslednjih iger, bodo že poskrbeli športni zdravniki in psihologi, da bomo razumeli, da s športom ni nič narobe. Naš otrok je problem, kot je že v navadi pri družbenih patologijah. Pravniki so v tej športni zgodbi posebna kasta, ki je tu narobe dojela, kaj pomeni biti hudičev odvetnik.

Poleg tega pa se s klasifikacijo športa, ki jo opredeljuje ZŠ, z namenom manipulacije, jemlje prostor pod soncem športni vzgoji, ki je stvar rednega šolskega programa in ki naj bi mela povsem druge cilje in vlogo, kot športna vzgoja po ZŠ.

In še na kratko o omenjenem totalitarizmu. V letih samostojnosti se ideologija in tudi ljudje na vodilnih športnih položajih niso bistveno menjavali, kaj šele spreminjali, kar ni dobro niti za transparentno delovanje niti za politično evolucijo. Še več, stroka in politika sta v športu sparing partnerja (lobi OKS – FŠ kreira usodo slovenskega športa), kar več kot očitno škoduje stroki in praksi. V tem času se je ob podpori ZŠ izrazito priviligiralo OKS in zapravilo ideološko in kulturno dediščino Partizana Slovenije. Nacionalna strategija razvoja športa je postala enaka olimpijski medijski trgovini. Medsektorsko sodelovanje je popolnoma zanemarjeno (izjeme zgolj potrjujejo dejstvo, da politični sistem ne deluje pravilno) in socialni ter makroekonomski učinki, ki bi jih šport tako lahko zagotavljal, niso na obzorju te politične volje.

Za ta zapis sem se odločil, ker me navdaja brezup, da tudi po drugem sestanku z vodilnimi na MŠŠ, ne bodo materializirane potrebne in pomembne ideološke spremembe v slovenski športni kulturi. Večina športnih delavcev in funkcionarjev bo najbrž zgroženih nad to podobo športa, v katerega zrem. Nič zato. Obstoječim lobijem je v športu z legitimizacijo ustavnih kršitev in z uvedbo totalitarizma uspelo dobiti široko podporo. Bolj me skrbi, da pravniki, politologi in pedagogi (predvsem športni) ob vsem tem mirno vodijo to karavano naprej. Pravičnost je kot pravni ideal iz ZŠ in NPŠ izrinjena in s tem se politika športa v RS odreka tudi etičnemu. Emancipatorske moči tako v politiki športa ne dobi niti etika, niti prava civilna družba, ki se jo eksplicitno podredi interesom OKSa ali pa se jo s popkovino veže na FŠ. To priča o šibkosti politične misli in materije na področju športa, ki je omogočila, da močna korporativno-znanstvena oblast legitimno izvaja nasilje nad vsemi svojimi nasprotniki.

35. člen prepuščam vrhunskim športnikom in podpiram borce za svobodo, kot sta Kozmus in Čop. Če se odrekate ustavni pravici po zasebnosti in če dopuščate, da se vaši krvni vzorci (vaši geni) uporabljajo za znanstvene namene kreiranja kiborg-ljudi, potem zahtevajte čim več. Brezpogojno zahtevajte nemogoče! Vse ostalo je klečeplazenje.

56. člen pa – o tem bi rad slišal malo več od vas, dragi pravniki na OKS ter športni pedagogi, jaz sem vedno bolj brez besed.

Pri totalitarizmu pa mi sreča ne bi mogla biti bolj naklonjena, saj MŠŠ vodi prav politolog. Kaj pravite, minister?

Pa vi, kaj pravite, gre končno zares? Če gre, se bo moji tezi zoperstavila antiteza, ki bo vodila do nove zavesti? Za to rabimo bodisi nove ljudi, ki jih žene alegre rebeldia (radostno uporništvo), ali pa katastrofo, ki bo funkcionarske perverzneže postavila spet nazaj na realna tla. Ker se mi zdi oboje taktično primerno, predlagam, da katastrofo pospešimo tako, da se namesto s kozmetiko fair playa začnemo ukvarjati s civilno-pravnim kirurškim posegom v šport in da kakšnega sprevrženega funkcionarja končno zamenja politično zrelejši primerek. Najprej kaznujmo vsakega trenerja, ki zahteva, da se namerno poškoduje tekmeca. Potem funkcionarje raznih zvez in klubov, ki mimo ugotovitev psihološke in medicinske stroke skozi tekmovalni in trenažni proces kršijo 56. člen ustave RS. Uveljavljena anti-doping kampanja naj se končno prepozna kot instrument zavajanja javnosti z namenom preživetja olimpijske multinacionalke in kot kršenje 35. člena ustave RS. In v politiki končno vzemimo tudi šport zares, saj je biopolitično orodje per se in par excellence.

Postavimo končno človeka pred šport!

Začelo se je pred meseci, danes, oziroma včeraj zvečer, se je zgodilo. Ja, še v drugo sem pospremil na Svet deklico. Še. Spet. Ja, treba je! Ja, relativnostna teorija ni zgolj iluzija. Kaj in kdo je tu Svet!

Gaja Julija, princeska, tole je zate.

Blog (virtulani odnos) je zadnja uteha, ki se je oprijemlje človek, da si ne bi priznal kako je ubog. S prijatelji smo nazdravili na tvoje zdravje in se zapletli v debato, ki ji ni konca. Hvala bogu, s tem smo potrdili, da življenju ni konca in to je uteha, s katero grem danes z veseljem spat. Otroci ste naša uteha. Na vas polagamo upe, da ne boste šli po naši poti.

Dragi moji najmlajši, draga Tia Lucija in Gaja Julija, mi smo delali po svojih najboljših močeh in ravno ta zaverovanost v svoje moči nam sedaj kaže svojo temno plat. Mi, ki smo mislili, da smo mi, postajamo brezoblični, brezobzirni in brezciljni. Ne vem kako bomo šli jutri naprej in prav nič me ne skrbi, dokler ne pogledam vama v oči. Mi smo se ujeli v paradoks, ki pravi, da tako ne gre več naprej, drugače pa tudi ne znamo. Edina rešitev je torej, da sledimo vam, svojim otrokom.

Kolikor je upanja v tem, toliko je tudi … Pičke smo!

Dragi moji, Tia Lucija in Gaja Julija, vajin sem, vajin oče in vajin otrok. Če bo breme pretežko, vama nudim vse svoje moči in brez zadržkov vse občutke krivde prenesita na mojo generacijo. Itak, pičke smo!

Pičke smo! Vidimo, da tako ne gre več, a nimamo jajc, da bi rekli Jebite se!  Pičke smo!  Tam kjer smo se mi včasih igrali, sedaj rastejo betonska stanovanja in z izpuhanim svincem obogateni GSO vrtički. Gugalnice in peskovniki so prenevarni za vas – glejte, kaj so naredili iz nas. Pičke smo! Mi smo vodo pili iz pip in iz rek, vi jo pijete iz plastičnih flaš. Pičke smo! Mi smo lizali snežene kepe, vi ližete tablete. Pičke smo! Mi smo delali rakete in plakete, vi delate predmete. Pičke smo! V šoli v naravi smo pod zvezdami spali in v morju plavali; zdaj pa imate poscan bazen in plačane zvezde večera. Pičke smo! Dragi moji Tia Lucija in Gaja Julija, pojdita svojo pot, ker naša je zgrešena. Ne iskati srednje poti na naši poti, iščita svoje poti. Pičke smo, dragi moji, ne ptičke!

Pojta si svojo pesem, naj vajin ata ob tem postane smešen. To je največ, kar mi lahko data. Smeh je pol zdravja!

Srečno pot!

Pravijo da od bedaka do junaka ni daleč. Tako tudi od porodnišnice do norišnice ni daleč! Pičke smo! Hvalabogu je par lokalov in par prijateljev vmes! Pička, ne jemljejo kreditnih kartic…

Ker so ravno prazniki, ko naj bi se spominjali preminulih v bližini, se spomnimo še tistih lepih časov, ko je bilo vse lepo. Ampak bolj kot premlevam stare čase, bolj se mi zdi, da je stvar pač taka kot je. Bolj kot greš nazaj ali pa v desno po zemljevidu, bližje si vojni in povojni obnovi. Morda je duh obnove res veličasten, a duh potrošnje tudi ni slab.

Seveda, v športu smo polni lepih spominov na tiste amaterske čase, ko šport še ni bil pokvarjen, ko še ni bilo dopinga in ko so bili vsi lepi in pošteni ?! Potem pa se je začelo pri hladni vojni, ki se je materializirala tudi skozi telesa športnikov na svetovnih spektaklih. Vsi po vrsti, Rusi, Nemci in Američani so sistematsko zlorabljali mlade športnike za svoj ideološki politični prestiž. In danes ni nič drugače, samo, da so se temu političnemu prestižu pridružili še korporativni paraziti.

Šport, tam kjer gre za poklic, ni nič drugačen kot delo, ki sledi maksimizaciji profita na račun vloženih sredstev. Problem pa je v tem, da tu športnik kot delodajalec, vlaga svoje telo kot osnovno delovno sredstvo in ga daje na razpolago še drugim deležnikom, da ga izkoristijo po svojih močeh. Tudi s tem ni še nič narobe, eni dajejo telo drugi pa pamet, ali pa največkrat oboje hkrati. Problem je v tem, da tu ne gre za interese po delu za nedoločen čas, temveč za izjemno kratko in rizično projektno delo, ki redkim prinese doživljenjsko blaginjo. Pa tudi, če jim v finančnem smislu res uspe doživljenjska naložba, gre ob današnjih zahtevah zaostrene mednarodne konkurence pričakovati, da bo to bolj življenje terapije kot kaj drugega.

Ko smo ravno pri terapiji, moram iti … delat in ne športat.

Evo, umrl je šport!

V tednu pred tekmo med Olimpijo in Mariborom sem kar nekaj sestankov posvetil temi o diskriminaciji. Zbrani v ugledni druščini predstavnikov NZS, Mirovnega inštituta, Sindikata športnikov, našega Zavoda in še nekaj drugih veljakov, smo nadebudno tuhtali, kako bi lahko izkoristili tistih 400 evrov, ki jih da FARE (Football against Racism in Europe), da bi v nogometu izvajali malo higiene. Zdaj, ko smo združili moči, jih imamo vsaj 800.

In, kaj že dva dni gledam po TV-ju? Novice o priprtih navijačih, pretepe na ulicah, polomljene tribune in pretepe med igralci. Seveda bodo sledile kazni in naslednjo tekmo bo nekaj policajev več, potem pa spet vse po starem. Baje FIFA in UEFA namenjata zvezam kar precejšen budget za izvajanje preventivnih politik in drugih edukacijskih prijemov, ki naj bi varovali ugled športa. Očitno so te strategije v slovenskem nogometu tako subtilne, da jih moje oko še ni zaznalo. Sem pa tja seveda nalepijo fair play trak na majice igralcev in kolega namestnik ambasadorja za fair play se donkihotovsko razdaja na vse strani. Kaj lepšega, tako je formalnostim zadoščeno in svet se vrti naprej. Saj pravijo, žoga je okrogla. 

Pustimo huligane pri miru, saj ne želim drezati v njihove probleme z identiteto moškosti. Bolj me skrbi to, da se, tako pravi kolega iz prve roke, otroci iz šole v Polju na uri telovadbe sami razdelijo na čefurje in slovence in odigrajo partijo nogometa. Diskriminacija prvega reda. Potem pa ni čudno, da Jelinčič dobi petino glasov. Ironija je v tem, da za preventivo nihče nima ne časa ne denarja, ker ne prinaša političnih točk. Poleg tega pa je tisti, ki izvaja take akcije vedno v težavah, ko mora utemeljiti, da je ravno zaradi njegovega posega bilo manj nasilja, ali pa da bi ga brez njegove intervencije bilo še več.

Nekaj je dejstvo, športna tekma je že sama po sebi zgrajena kot konflikt in zato mora biti tudi moralna naravnanost vnaprej dogovorjena – od tod klic po fair playu in strpnem (športnem) reševanju konflikta. Žal se to drugo izgubi v žaru borbe. Tako fair play pogosto postane strošek, ki ga je športnik pripravljen plačati za ceno uspeha.

 Pa vseeno, če ste priča diskriminaciji, ukrepajte, da ne bo prepozno. www.rdeci-karton.si

Že nekaj časa se ukvarjam z mislijo, da nas paradigma totalne tekme potihem a vztrajno uničuje. Pod pretvezo konkurenčnosti vsi delamo več kot osem ur na dan. In seveda v to potiskamo že svoje otroke. Šport je lep primer tega, kako se stvarem ne streže oziroma kam bomo prišli, če tekmovalnosti ne bomo pravočasno zajezili. No in še preden bo znano, kaj pravi Jolanda, bi se rad obregnil ob pedagoško precej ponesrečeno idejo zavoda ŠKL, ki je v trinajsti, nesrečni, sezoni v šolski prostor uvedel tekmovanje za prvošolčke. Med dvema ognjema seveda.

Gre za pedagoški kriminal, če mene vprašate. Tekmovanje je namreč odnos posebne vrste, ki zahteva osebnostno zrele ljudi, ki se zavedajo predpostavk in tudi posledic, ki jih nosi tekmovalnost. Nekatere raziskave psihologov govorijo o tem, da otroci tja do dvanajstega leta niti ne razumejo za kaj gre pri tekmi. Kdor pravi, da je tekmovanje naravni način uveljavljanja svoje volje, se moti, če pri tem ne prepozna, da napredek civilizacije temelji predvsem na sodelovanju. Tudi socialni darvinizem, ki naj bi govoril, da gre za preživetje bolj prilagodljivega tega ne zanika. Kajti, tisti, ki se zna prilagajati, je namreč nagnjen k sodelovanju in ne k destruktivni tekmovalnosti v smislu, če ne dobim jaz, boš dobil ti in jaz ostanem brez. Tisti, ki pravijo, da tekmovanje gradi karakter in nas krepi, naj pomislijo, če ne gre zgolj za racionalizacijo avtodestruktivnega vedenja in za obrambni mehanizem, ki ne zmore kritičnega pogleda na lastno kulturo. Psihologi tudi ugotavljajo, da bolj stabilna kot je človekova osebnost (bolj zdrava), manj je želje po tekmovanju. Tekmovalnost je namreč inherentno kompenzatorne narave pravijo.

Zakaj pravim, da je to pedagoški kriminal. Zato, ker kot športni pedagog vem, kakšen čustveni naboj nosi tekma in kot športni filozof vem, da struktura tekmovanja vsiljuje paradigmo dosežka in zlahka vodi v konflikt oz. je tekmovanje že strukturirano kot konflikt interesov, ki ga razrešujemo v skladu s pravili igre. A žal otroci pri 6. in 7. letih tega ne razumejo tako. Ti otroci nimajo distance do igre, oni igro živijo in zato je tudi vsak poraz in izločitev iz igre zelo boleč. Dejansko sem tudi sam pred leti v otroški koloniji naredil tako napako. Zaradi nepremišljenosti in ponavljanja vzorca mojega predhodnika sem odličen tekmovalni sistem z vsemi razpredelnicami in razporedi tekem za cel teden naprej postavil med skupine delfinčkov, morskih konjičkov, morskih zvezdic itd. Na prvi tekmi teh malčkov sem najprej ugotovil, da jih več kot pol sploh ne zna metati žoge, kaj šele, da bi jim razložil pravila. Potem pa, ker je tekma pač tekma, je morala v skladu s pravili ekipa morskih zvezdic izgubiti. Kaj hujšega. Kakšen jok in mnogi so se stiskali k tovarišicam, saj niso hoteli odigrati še ene ponižajoče tekme - pravi športnik igra na dve dobljeni, mar ne. Drugi dan v koloniji, daleč od staršev, oni pa so izgubili na tekmovanju. Si predstavljate, na tekmovanju šteje namreč le zmaga… In da bi bila stvar še bolj travmatična, bi morali cel teden pred jedilnico na oglasni deski 3x na dan gledati resnici v oči - so pač rojeni luzerji. Ko sem videl, kaj počnem, sem se zgrozil sam nad seboj. Dragi Hosta, to je vse, kar si se naučil na difu – izpeljati dobro tekmovanje!

No in sedaj ugotavljam, da športna pedagoška stroka še vedno cepeta na mestu. Ne razumem namreč dejstva, da se tako z lahkoto tekmovalnost vnaša v šolski sistem. Polna usta so nas koristi, ki jih šport prinaša in da prihodnost zdravja nacije temelji prav na zdravem odnosu do telesa in športa. Dejansko pa delamo drugače. Če nagrajujemo tekmovalni rezultat, potem nam naj bo jasno, da bo telo postalo zgolj projekt ali vir, iz katerega je treba iztisniti čim več ali pa se mu odreči, saj je neproduktivno in zato nevredno identifikacije. To je daleč od ideje zdravega. Da niti ne govorimo o ideološki reprodukciji kapitalistične ideje, ki se povsem nesramežljivo smehlja izza pravil športnega tekmovanja.  

Mislim, popravite me, če se motim, da bi morali naše otroke najprej naučiti sodelovanja in uživanja v lastnih telesih in jim pustiti žoganje neokrnjeno. Z leti, če nam je to že kulturno usojeno, pa je potem lažje razumeti tekmovanje, kot izpeljanko sodelovanja, pri katerem gre za to, da v navideznem konfliktu dosežemo stanje napetosti, ki iz nas vleče najboljše kar znamo. V tem smislu ni poraženca in zmagovalca, saj nam gre za dobro igro. Seveda to velja samo do takrat, ko po tekmi vsi dobijo enake nagrade in ni rangiranja.

Če povzamem, tekmovanje uči otroke, kako biti boljši od drugih. Učiti pa bi jih morali, kako narediti stvari dobro in ciljati na prijetne občutke, ko s sodelovanjem dosežemo nekaj, kar sami ne bi zmogli nikoli. Dragi ŠKL-jevci in ravnatelji ter kolegi difovci, ki ste vstopili v to igro; kako je torej s tem?