Ravno sem se vrnil iz svetovnega kongresa združenja organizacij pacientov, kjer sem zdravil svoje civilno-družbeno udejstvovanje, saj sem bil na pragu vstopa v paravladno službo. Ne ne grem se pozicije, saj se ne čutim dovolj močnega, da bi lahko uveljavil interese, ki jih zastopam, in ne čutim se dovolj praznega, da bi skozi sebe spustil moč drugih. Zadeva bi bila vnaprej obsojena na propad, tako institucije, kot mene, kar bi sicer najbolj ustrezalo prav poziciji, katerikoli že. Zdravje je vselej na prepihu, zakaj bi še dodatno izzivali! Sem pa zato sprejel ideološki zdravstevni izziv, ki ga Svetovna koalicija organizacij bolnikov (IAPO – International Alliance of Patients’ Organizations) povzema kot Patients-Centred Healthcare.

Na prvi pogled se kot bolnik z astmo seveda veselim, da taka mednarodna organizacija postavlja bolnika v središčno os javnega zdravja, na drugi pogled, ali bolje na drugo žogo, kot ljubitelj športa, pa se na tak način taista organizacija  nezavedno podredi zdravstveni industriji, ki se najraje ukvarja s simptomi. Namreč, zdravljenje oz. lajšanje simptomov je magični krog v katerega stalno pritekajo novi  bolniki, ozdravljeni se vanj vračajo, kronične pa centifugalna sila kapitala in stranski učinki stalnega jemanja zdravil potegnejo v samo os biznisa z zdravjem – biznisa z boleznijo pravzaprav.

Sprejel sem izziv, da jim pokažem, da si z izrazitim izpostavljanjem strategije bolniko-centrične zdravstvene skrbi delajo medvedjo uslugo. Skrb za zdravje je vselej tudi skrb za bolezen – razlika je samo v perspektivi. In če na stvar pogledamo zdravi, je vselej na prvem mestu preventivno delovanje. In tudi bolniki, z vsem sočutjem do vsakogar, četudi so na drugi strani iste zgodbe, ne smejo pozabiti, da imajo tudi zdravi pravico do zdravstvenega sistema, ki jim omogoča, da taki tudi ostanejo. Še več, dobra javna služba in praksa na področju preventivnega zdravja, ki se zna uspešno spopadati z izzivi sodobnih epidemij (debelost, visoki pritisk, astma, depresija itd…) in starost jemlje kot naravno in ne bolezensko stanje, bo naredila več dobrega, kot pa če se bo vsa pozornost zdravstva usmerila na kurativo.

Kaj se namreč zgodi, če se zdravstvo usmeri samo na zdravljenje? Najprej, se naredi ogromna škoda, saj se ogromno denarja usmeri v razvoj novih zdravil, ki naj bi ozdravljala nove ali pa stalno-prisotne bolezni, spregleda pa se, da mnogo bolezni izhaja prav iz izrazito neuravnovešene porazdelitve blaginje na nam dragem planetu. Pol sveta nam umira, ker nimajo dovolj vode in hrane, IAPO pa s svojo bolniko-centrično politiko pozornost preusmerja na bolezni, ki se dvigujejo iz tega. Vse lepo in prav, a vrstni red ni pravi. Obrniti se je treba k vzrokom in ne posledicam.

Drugič, mnogi bolniki so postali bolniki, ker niso zadostili svojim naravnim potrebam, bodisi zaradi lastne brezobzirnosti do sebe, bodisi zaradi zunanjih vplivov, pred katerimi smo navidezno nemočni. V prvem primeru bi učinkovita zdravstena politika, ki bi z roko v roki s socialo in šolstvom lahko mnogo storila za preventivo in od posameznika terjala svoj delež odgovornosti, v drugem pa bi morala agresivno zagovarjati zdravje okolja in k odgovornosti klicati vsako industrijo, ki uničuje življenje.

Ko bolnik misli, da je center zdravstvenega sveta, si oddahnejo vsi. Tako zdravniki kot farmacija. Prvi tako dobijo moč in pravico da zdravijo, drugi pa dobijo pravico nad zdravilom. Oddahne si tudi marsikateri bolnik, saj tako odgovornost za zdravje preloži na zdravnika in cel zdravstveni sistem.

Center zdravstvenega sistema bi morala biti strategija ohranjanja zdravja, takoj zatem, v drugem planu, pa izboljšanje stanja bolnih ljudi. Vse drugo, in žal je v to kolesje padel tudi IAPO, je manipulacija interesov kratkoročne in zlagane blaginje na račun drugih. Kot je že Platon rekel: ne moreš zdraviti obolelega dela, če se ne oziraš po zdravju celote. Ko je 90% zdravstvenih virov namenjenih 10% ljudi, potem je jasno, da smo globalno hudo bolni. Naj se še toliko trudimo, če naš trud ni vsakič znova tudi globalno utemeljen, si v imenu dobrega delamo škodo.

Pa se je zgodilo – bobu je rekel Mitja bob. Iskreno in direkt. Na današnji podelitvi športnika mesta Ljubljane je Mitja Petkovšek v zadnjem nagovoru spregovoril o težavah, ki jih imajo športniki pri priznavanju njihovega dela. Bolj natančno – rekel je, da ne razume pravil po katerih se delijo priznanja naj-športnikom. Najbrž se to ne nanaša samo na mesto Ljubljana temveč tudi na že v prejšnjih letih mestoma ponesrečenih izborih športnika leta, ki poteka pod okriljem društva športnih novinarjev Slovenije.

Kakšni so kriteriji Športne zveze Ljubljana torej? Taki, da je bil Mitja z zmago na svetovnem prvenstvu prvi, Matic Osovnikar s sedmim mestom na svetovnem prvenstvu v Osaki drugi in Aljaž Pegan z drugim mestom na svetovnem prvenstvu, svetovni podprvak, tretji.

Nekaj v tej deželi ne štima. Če se izbira najboljšega športnika, je jasno, da je kriterij lahko en sam in to je rezultatska uspešnost. Tako je v športu in tako naj bi bilo tudi na športnih izborih. Prostora za sentimentalnost in priljubljenost tu ni. Zmaga je zmaga in drugo mesto je drugo mesto, sedmo pa sedmo. Pri tem morajo tisti, ki izbirajo požreti grenko dejstvo negotovosti, saj je to lahko tudi kegljač, tenisač ali ‘bognedaj’ dvigovalec uteži, kot navajam v nadaljevanju. Tako seveda razmišljajo na eni strani. Na drugi strani pa se novinarji in drugi funkcionarji sprašujejo, koliko so rezultati športnikov med seboj sploh primerljivi. Ali je v vseh športih konkurenca enako neizprosna. Jaz menim, da ja. Vsi vrhunski športniki, ki ciljajo in dosežejo najvišje gredo danes do konca in še malo preko pa naj gre za atletiko, gimnastiko, balinanje ali košarko. Tu ni pomembno koliko ljudi se s kakšnim športom ukvarja, ali pa kar je danes žal še bolj pomembno, koliko ljudi kakšen šport gleda. Pred usmiljenjem boginje Nike so vsi enaki.  

Zato bi bilo ob takih podelitvah pametno dejansko povedati in razglasiti kateri “naj” se sploh zbira: športnik s karizmo, športnik z uspehom, športnik z dobrim lobijem, športnik z rezultatom, športnik z jajci …

Še bolje pa bi bilo, če bi športni novinarji in funkcionarji, ki si jemljejo pravico deliti taka priznanja, sledili odličnosti na svojem področju na tak način, kot športniki sledijo svojim idealom. Potem zagotovo tega danes ne bi pisal. Upam, da bodo na letošnji podelitvi športnika leta pokazali, da se motim.

Leta 1963 je J.B.S. Haldane, eden pomembnejših biologov minulega stoletja, rekel, da bo preteklo tisočletje, ko bomo ljudje znali manipulirati s človeškim genomom. Leta 1974 biolog Lee Silver s Princetona pravi, da je nemogoče določiti sekvenco človeškega genoma. Leta 1984 so govorili, da je nemogoče spremeniti določen gen zarodka. Pionir biotehnologije Craig Venter leta 2002 pravi, da bo lahko v roku petih let osebno gensko izkaznico dobil vsakdo po dostopni ceni. Tehnologija genske manipulacije je danes že tako razvita, da umetna oploditev ne predstavlja več nobene umetnosti in tudi kloniranje ni več tehnološki čudež. Vstavitev dela gena v vijačnico, ki bi po naših željah spremenil lastnosti celic ter tako vplival na osebnostne lastnosti in sposobnosti torej ni tako daleč, kot se zdi. Pravzaprav so poskusi zdravljenja z gensko manipulacijo že v teku.

Svetovna proti dopinška agencija vse več energije usmerja k raziskovanju možnosti genskega dopinga. Kiborg atleti so med nami: plastične rekonstrukcije kosti, raztrganih kit in mišic, z vijaki ojačani orjaki so produkti športno-ortopedske finomehanike. Za njimi prihajajo sofisticirani, gensko manipulirani junaki. Pozornost, tako pravijo vodilni v boju proti dopingu, je treba usmeriti na dvojno vijačnico, saj bomo tako korak pred zvijačami popularnih agonistov telesne kulture.

Genska terapija skriva mnogo potenciala. Rehabilitacija, pospešena z lokalnim vnosom vektorjev lahko spremeni obnašanje poškodovanih celic hrustanca, kit in mišic. Morda si lahko celo privoščimo napoj, ki bo ugodno vplival na nekatere inhibitorne mehanizme fiziologije napora itd.

Dejstvo je, da so meje naših zmogljivosti individualno zapisane kod kodi in če jih lahko dešifriramo ter odpremo ventile, kdo ve kje se bomo ustavili. Če nič drugega, bo morda trening pisan na matrico športnikove genske zasnove najbolj učinkovita in varna obremenitev, saj bodo trenerji in športniki končno spoznali, da je pretiravanje nesmiselno. Meja torej ne bo več visoka utrujenost in izčrpanost temveč genetska determiniranost. Pa vendar se tudi tukaj skriva bojazen totalne fah-idiotske zaslepljenosti, kjer bi genetske predispozicije brali izven konteksta ostalih lastnosti in zmogljivosti.

Genetika kot doping vsekakor ne sme več veljati za tabu temo. V zdravstvene namene se že izpopolnjuje metoda povišanja števila rdečih krvničk za bolnike z aidsom, anemijo, ledvične bolnike itd. Žal terapija še ni dovolj varna za uporabo v kolesarstvu. Razvija se tudi tehnologija vplivanja na produkcijo IGF-ja in na miostatin inhibitorje. Slednji nosijo potencial razvoja mišične mase, ne da bi morali za to migniti s prstom. Rešitev za mišične-distrofike in za pump-generacijo fitnes kulture.

Vrelec mladosti, ki ga išče testosteron generacija že vse od tridesetih let prejšnjega stoletja, je očitno tik pred izbruhom. Generacija dosežka in stalnega napredka se ne ustavlja ob znanih stranskih učinkih, kaj šele, da bi pomislila na neznane učinke. Moderna znanost je razvila tehnologijo, s katero lahko proizvaja substance, ki vplivajo tako na telo kot na dušo. Psihosomatske bolezni se zdravijo na fiziološki ravni, kaj kmalu pa tudi na genetski. Bog ne daj, da bi se povprašali o medčloveških odnosih, o družbeni kemiji, kjer porušeno ravnovesje elementov ne omogoča več samodejne reverzibilnosti.

Šport, v kontekstu medikalizacije družbe nasploh, ni nobena izjema pri uporabi substanc z namenom izboljšanja sposobnosti. Hidracija, vitaminizacija, mineralizacija, kreatinizacija, kofeinizacija, epoizacija, THGizacija itd. so le postopki, ki jih mora obvladati vsak dober športnik in trener. Regeneracija je postala ključen pojem dobrega treniranja. Sledi ji rehabilitacija in reinkarnacija. Za prvo poskrbi zdraviliški turizem, za drugo pa psiho-socialna svetovalna služba. Nastop, navdih in doživetje so pozabljeni atributi dobe, ko je šport še imel igralno komponento. Danes je vse preračunano vnaprej, vsi postopki se izidejo pričakovano in neizogibni spektakel več razkriva kot prikriva. Demistifikacija športa na vseh ravneh ne pušča prostora za osebni izraz. Šport se danes več ne igra, temveč se odvija. Namreč, naviti športniki polni naučenih tehnik in taktik, medikamentov in rekvizitov niti nimajo možnosti, da bi spoznali in izrazili same sebe, niti nimajo časa za to. Ne vprašujemo se po morebitni komodifikaciji osebn(ostn)ega izziva. Izziv bo vselej prisoten, ne glede na uporabo substanc in druge tehnologije. Vprašujemo se po izgubljeni osebnosti, razčlovečenosti. Eksistencialna kriza človeka, ki jo predvidevajo futuristi, postavlja temeljno vprašanje tudi športnikom. Kaj je avtentični športni dosežek? Kaj je športnik zmožen pokazati sam in kaj je sposoben pokazati s pomočjo kemije in visoke tehnologije? Kaj sploh je človekova narava?

Mar športnik ve, kdo so njegovi tekmeci: epoidi, kreatinidi, steroidi, genoidi ali mogoče makaronarji, klobasarji, zelenjavarji, niti ne omenjajmo znanih tunoidov? Ne ve in zato nič ne prepusti naključju. Preprosto, o čemer govori zaporniška dilema, vzame tisto, za kar meni, da mu bo prineslo sprejemljivo prednost oz. ga bo postavilo ob bok enakim. Na tak način telo odtujimo in postane karikatura brezglavega dirkalnega konja, ki mu kovači vedno znova obljubljajo podkev sreče. Točno tako je: kovači športnikove sreče danes delajo v bio-kemijskih in kinezioloških laboratorijih, iščejo kodo in metodo, ki bi iz celice izpihnila ves energetski potencial usmerjen k zmagi. Zmagi na igrišču, seveda. Specializacija je mati današnje družbene dinamike, ki ne popušča splošnemu in celostnemu pristopu, ki se ne vrti okoli produkta, temveč se opre na os doživetja. Če danes pogledaš na stvari od strani, si hitro odstranjen. Dvomiti o zmagovalcu je nedopustno. Športni uspeh, tako pravijo kovači, se gleda samo v kontekstu avtonomije športa. In na tem mestu se odpira etični konflikt, s katerim se srečujejo športni zdravniki, pedagogi in psihologi. Seveda, da ne bi delal krivice, se v konfliktu, zavedajoč ali ne, znajdejo tudi mnogi kineziologi, ki bolj ali manj neposredno reproducirajo stanje. Športna znanost in tehnologija sta namreč botra razvoja športnega rezultata in skupaj s kapitalsko vpetostjo vladajoča ideologija razvoja.

Libertarna stranko-centrična farmakologija (stranka narekuje kako in s čim želi biti izpopolnjena) je obrnila stvari na glavo. Včasih se je družba odkrito branila kontaminacije z drogami, sedaj pa prav družba narekuje in zahteva droge, ki pripomorejo k zvišani produktivnosti, lepšemu videzu in podaljšani spolni sli. Videz postaja bolj pomemben od dejanskosti; embalaža prehiteva vsebino. Družba spektakla je postavila stvari na glavo pravi Debord. Zato vse, kar se z njo ni obrnilo na glavo izgleda čudno. Tekač, primerno doziran, brez merilca srčnega utripa in brez inteligentne tekaške obutve ter znanja o aerobnem pragu nima kaj iskati v športu. Tak odpadnik, tehnološko in znanstveno nedorasel, naj teče v hosti in ne med ljudmi. 

Pa je nimamo – procesne napake namreč pri Jolandi in njenem EPO statusu. Škoda. Imamo pa nov škandal in nov dokaz, da ljudje ustvarjamo moralno paniko tam, kjer se počutimo močne. Pa kaj, če je vzela EPO. Prekršila je pravilo igre in to je vse – ni prva ne zadnja. Na tem nivoju je to enak prekršek kot, če Milič ne prizna, da se je zadnji dotaknil žoge, ko je zletela v avt. Doping je pač s športnimi pravili prepovedan seznam substanc in metod. In ona tega najprej ni priznala, kar je normalno, kdo pa bi postavil svoj ugled na kocko brez preračunljivega taktiziranja in zanikanja. Kaj sta že počela Carl Lewis in objokana Marion Jones. Da ne govorimo o skesanih kolesarjih… Milič že lahko ‘obrne’ sodnika, ki se mora odločiti v trenutku, ne pa tudi nas gledalcev, ki mu sodbo napišemo ob počasnem posnetku.

Doping je v zaostrenih tekmovalnih okoliščinah, ki so začinjene z bogatimi zaslužki čisto človeški odziv, tako kot je uporaba vseh drugih tehnoloških pripomočkov pri treniranju. Ne želim, da razumete moj prispevek kot pokroviteljski nagovor, češ saj športniki sploh niso krivi. Še kako so krivi, vendar niso sami v tej zgodbi. Nihče jim na silo ne daje injekcij v ta zadnjo in drugih laboratorijskih zvarkov pod jezik. Želim samo razgrniti kompleksnost problematike in boja proti dopingu, ki nenazadnje že zelo močno posega v avtonomijo človeka in postavlja njegove pravice na tehtnico s kapitalom, ki se obrača v športu. No, sicer pa tehtajo tudi športniki, ko na eni strani stavijo na poštenost in čist za vse enak boj, na drugi strani pa iščejo sive in črne cone ter hodijo po robu in preko pravil igre. Fair play je pač strošek, ki so ga pripravljeni plačati, da pridejo do vrha. Ceno tega pa plačujemo vsi, ki smo v športu, še najbolj pa oni sami. Zato ne vem odkod moralna panika okoli dopinga, če pa je tako tudi pri trgovanju z delnicami, pri prevzemanju podjetij, pri menjavah uprav in pri manipulacijah skozi medije.

Ravno včeraj so študentje ugotavljali, da je doping pač realnost današnjega vrhunskega dosežka in to me najbolj skrbi. V letih, ko bi morali bodoči pedagogi in trenerji slediti doktrini športa, ki tega ne odobrava, dvigujejo roke, češ tak je sistem. Pasivnost prinaša najmanj toliko zla, kot aktivnost v napačni smeri. Treba je usmerjati trud v to, da bomo doping dilemo dobro razumeli in se do nje znali opredeliti in korigirati ali celo obsoditi sistem, ki vodi v tako početje.

Zaenkrat se mi anti-doping kampanja zdi za lase privlečena in utemeljena na krhkih argumentih. Ampak, drugače najbrž tudi ne more biti, saj je proizvod sistema samega in ga pač mora ohranjati pri življenju. To, da se vsake kvatre najde žrtev je zgolj kozmetika in hrana za športno rajo. Žal, draga Joli, junaki so narejeni zato, da padejo. Njim gre slava in bolečina, sistem pa cinično zamahne z eno roko, z drugo pa že hrani bodoče junake.

Ja, majhna je tale Slovenija. Človek skoči na ministrstvo in tam v dvigalu sreča še-ne-kolega, katerega delo je ravno kritiziral. Ja, gre za tisti zapis, kjer sem napičil izvajalce šolskih ali obšolskih športnih tekmovanj v prvih razredih OŠ. Bojim se pa nekaj. ŠKL-jevci bodo znali iz tega zagotovo potegniti zaključke v pravi smeri, vprašanje pa je, če jih bodo tudi tisti, ki bi se s tem morali bolj sistematično ukvarjati in izvajati strokovno higieno v športu, predsvem pri športu mladih. 

V glavnem se mi je teorija o pretirani tekmovalni naravnanosti potrdila tudi v praksi.  Pred dnevi je nečak praznoval osmi rojstni dan in smo ga po športno zažurali v telovadnici. Najprej sem jih pustil nekaj časa noret, da so se sploh priklopili na normalno frekvenco. Potem pa hitro v skupinice in malo igric. Kaj hujšega, a ne bomo tekmovali? Ne, fantje, danes ni tekme, danes je žur! Pustil sem jih naj si sami zberejo svoje ekipe. V eni jih je bilo šest – sami fantje in štiriletna sestrica, v drugi tri punce, v tretji malo mešano, v četrti pa trije bratje. Kaos. Po moje bi mi vzeli difovsko diplomo, če bi me kdo videl.  

Brez kompliciranja sem razložil pravila, ki so bila zgolj to, da izvajajo pokazano nalogo od začetnega do končnega piska. Malo z žogami, malo tekanja, malo vožnje z vozički, malo z obroči itd. Šlo je zato, da se malo znorijo in da so hkrati pozorni na izvedbo naloge in si pomagajo med seboj. Nobenega štetja ponovitev, nobenega primerjanja med skupinami, nobene zmage. 

Ne moreš verjeti, nekaterim je skoraj do konca pogled uhajal k drugim ekipam in so preštevali kdo je naredil več krogov okoli stožcev. Ampak na koncu je bilo pa vsem fino. Še tisti najbolj zagrizeni borci za prvo mesto so popustili in se vdali v usodo, da bodo pač morali sodelovati tudi s sestrico, in da so si sami krivi, če se tiste tri punce večkrat lahko peljejo na vozičku; kaj se pa niso enakomerno porazdelili v skupine. Sprejeti so morali tudi to, da jim nič ne pomaga, če iščejo mojo potrditev, da so prvi naredili nalogo, ker me to sploh ni zanimalo. Jaz sem dal samo prvi in končni znak, vmes pa so bili oni glavni igralci. Dal sem jim možnost, da padejo not in, ko so videli, da je varno, se je to tudi zgodilo.

To je zame umetnost vzgoje. Nastaviti stvari tako, da otrok pade not, da ga potegne igra.

Ravno sem se vrnil iz seminarja IAPO (International Assoc. of Patient Organizations), kamor sem bil povabljen kot vodja Društva Astma in šport. Stvar je potekala v Ženevi vzporedno z delovnim sestankom IGWG in WHO skupine, ki naj bi drugo leto lansirala strategijo na področju varovanja intelektualnih pravic in patentov zdravil in metod zdravljenja.

Najprej je treba povedati, da gre za čisto manipulacijo s strani tistih, ki držijo niti v rokah – torej biznisa. Prvič je skregano z logiko socialnega dialoga, ki mu je WHO zavezan, da pacientov sploh nihče nič ne vpraša. Še več, dali so nam jasno vedeti, da naših predstavnikov na njihovih vzporednih sestankih ne želijo videti. Adijo pamet. To je diskriminacija prve vrste in totalna razprodaja ugleda WHO. Seveda so v odboru globalno-moralno zreli predstavniki WTO in Fundacije Billa Gatesa, ki bodo zagotovili pošteno igro, kakopak.

Kakšna je njihova pozicija (jo je predstavil njihov predstavnik): Če želimo, da se bodo inovacije na področju zdravil in zdravljenja nadaljevale, potem moramo nove ideje in patente zaščititi tako, da bo imel avtor ekskluzivno pravico in tega finančne koristi (za globalni patent je treba baje plačati okoli 300.000 USD). In ta ekskluzivna pravica nad patentom (nimam nič proti temu) se potem preko mednarodnih strategij in zakonov dokaj hitro prelevi v ekskluzivno pravico nad zdravjem ljudi (tu pa se stvar zaplete). Dela se biznis na plečih bolnikov, če pa to še niso, jih pa naredijo. In seveda, inovacije bodo tako še naprej šle samo v smeri, kjer bo denar in stanje bo le še hujše – prepad še večji. Toliko o akademsko-raziskovalni svobodi (saj v športu ni nič drugače).

Da ne govorim o ohranjanju stanja, ki prinaša dobiček. Na eni strani smo totalno zmedikalizirani, kjer je že vitamin na dan postal ‘esencialnega’ pomena. Na drugi strani pa vsako uro umre tisoč ljudi (otrok), ker nimajo esencialne hrane in vode. Pravijo, da so prenehali razvijati zdravila za malarijo, ker se paraziti prehitro prilagodijo in potem niso učinkovita. Seveda jih potem nihče ne kupi … Da pa bi odpravili okoliščine revščine, ki omogočajo obstoj teh parazitov pa ni zanimivo…

V glavnem se bom pri IAPO angažiral v smeri zagotavljanja spoštovanja etične zavezanosti deležnikov do bolnikov, saj so jim s takimi načini delovanja v imenu biznisa kršene temeljne človekove pravice, katerih eksluzivo si očitno pripisujejo multikorporacije. Saj ne da ne bi imel dovolj drugega dela, ampak to človeka res pogreje (pa ne pri srcu, v jetrih).

Ne bom naglas, ampak dam vedeti, da ko o tem razmišljam prav sočno kolnem sam pri sebi. Eni nam pa res brez zadržkov serjejo po tem svetu.

Ker so ravno prazniki, ko naj bi se spominjali preminulih v bližini, se spomnimo še tistih lepih časov, ko je bilo vse lepo. Ampak bolj kot premlevam stare čase, bolj se mi zdi, da je stvar pač taka kot je. Bolj kot greš nazaj ali pa v desno po zemljevidu, bližje si vojni in povojni obnovi. Morda je duh obnove res veličasten, a duh potrošnje tudi ni slab.

Seveda, v športu smo polni lepih spominov na tiste amaterske čase, ko šport še ni bil pokvarjen, ko še ni bilo dopinga in ko so bili vsi lepi in pošteni ?! Potem pa se je začelo pri hladni vojni, ki se je materializirala tudi skozi telesa športnikov na svetovnih spektaklih. Vsi po vrsti, Rusi, Nemci in Američani so sistematsko zlorabljali mlade športnike za svoj ideološki politični prestiž. In danes ni nič drugače, samo, da so se temu političnemu prestižu pridružili še korporativni paraziti.

Šport, tam kjer gre za poklic, ni nič drugačen kot delo, ki sledi maksimizaciji profita na račun vloženih sredstev. Problem pa je v tem, da tu športnik kot delodajalec, vlaga svoje telo kot osnovno delovno sredstvo in ga daje na razpolago še drugim deležnikom, da ga izkoristijo po svojih močeh. Tudi s tem ni še nič narobe, eni dajejo telo drugi pa pamet, ali pa največkrat oboje hkrati. Problem je v tem, da tu ne gre za interese po delu za nedoločen čas, temveč za izjemno kratko in rizično projektno delo, ki redkim prinese doživljenjsko blaginjo. Pa tudi, če jim v finančnem smislu res uspe doživljenjska naložba, gre ob današnjih zahtevah zaostrene mednarodne konkurence pričakovati, da bo to bolj življenje terapije kot kaj drugega.

Ko smo ravno pri terapiji, moram iti … delat in ne športat.

Evo, umrl je šport!

V tednu pred tekmo med Olimpijo in Mariborom sem kar nekaj sestankov posvetil temi o diskriminaciji. Zbrani v ugledni druščini predstavnikov NZS, Mirovnega inštituta, Sindikata športnikov, našega Zavoda in še nekaj drugih veljakov, smo nadebudno tuhtali, kako bi lahko izkoristili tistih 400 evrov, ki jih da FARE (Football against Racism in Europe), da bi v nogometu izvajali malo higiene. Zdaj, ko smo združili moči, jih imamo vsaj 800.

In, kaj že dva dni gledam po TV-ju? Novice o priprtih navijačih, pretepe na ulicah, polomljene tribune in pretepe med igralci. Seveda bodo sledile kazni in naslednjo tekmo bo nekaj policajev več, potem pa spet vse po starem. Baje FIFA in UEFA namenjata zvezam kar precejšen budget za izvajanje preventivnih politik in drugih edukacijskih prijemov, ki naj bi varovali ugled športa. Očitno so te strategije v slovenskem nogometu tako subtilne, da jih moje oko še ni zaznalo. Sem pa tja seveda nalepijo fair play trak na majice igralcev in kolega namestnik ambasadorja za fair play se donkihotovsko razdaja na vse strani. Kaj lepšega, tako je formalnostim zadoščeno in svet se vrti naprej. Saj pravijo, žoga je okrogla. 

Pustimo huligane pri miru, saj ne želim drezati v njihove probleme z identiteto moškosti. Bolj me skrbi to, da se, tako pravi kolega iz prve roke, otroci iz šole v Polju na uri telovadbe sami razdelijo na čefurje in slovence in odigrajo partijo nogometa. Diskriminacija prvega reda. Potem pa ni čudno, da Jelinčič dobi petino glasov. Ironija je v tem, da za preventivo nihče nima ne časa ne denarja, ker ne prinaša političnih točk. Poleg tega pa je tisti, ki izvaja take akcije vedno v težavah, ko mora utemeljiti, da je ravno zaradi njegovega posega bilo manj nasilja, ali pa da bi ga brez njegove intervencije bilo še več.

Nekaj je dejstvo, športna tekma je že sama po sebi zgrajena kot konflikt in zato mora biti tudi moralna naravnanost vnaprej dogovorjena – od tod klic po fair playu in strpnem (športnem) reševanju konflikta. Žal se to drugo izgubi v žaru borbe. Tako fair play pogosto postane strošek, ki ga je športnik pripravljen plačati za ceno uspeha.

 Pa vseeno, če ste priča diskriminaciji, ukrepajte, da ne bo prepozno. www.rdeci-karton.si

Že nekaj časa se ukvarjam z mislijo, da nas paradigma totalne tekme potihem a vztrajno uničuje. Pod pretvezo konkurenčnosti vsi delamo več kot osem ur na dan. In seveda v to potiskamo že svoje otroke. Šport je lep primer tega, kako se stvarem ne streže oziroma kam bomo prišli, če tekmovalnosti ne bomo pravočasno zajezili. No in še preden bo znano, kaj pravi Jolanda, bi se rad obregnil ob pedagoško precej ponesrečeno idejo zavoda ŠKL, ki je v trinajsti, nesrečni, sezoni v šolski prostor uvedel tekmovanje za prvošolčke. Med dvema ognjema seveda.

Gre za pedagoški kriminal, če mene vprašate. Tekmovanje je namreč odnos posebne vrste, ki zahteva osebnostno zrele ljudi, ki se zavedajo predpostavk in tudi posledic, ki jih nosi tekmovalnost. Nekatere raziskave psihologov govorijo o tem, da otroci tja do dvanajstega leta niti ne razumejo za kaj gre pri tekmi. Kdor pravi, da je tekmovanje naravni način uveljavljanja svoje volje, se moti, če pri tem ne prepozna, da napredek civilizacije temelji predvsem na sodelovanju. Tudi socialni darvinizem, ki naj bi govoril, da gre za preživetje bolj prilagodljivega tega ne zanika. Kajti, tisti, ki se zna prilagajati, je namreč nagnjen k sodelovanju in ne k destruktivni tekmovalnosti v smislu, če ne dobim jaz, boš dobil ti in jaz ostanem brez. Tisti, ki pravijo, da tekmovanje gradi karakter in nas krepi, naj pomislijo, če ne gre zgolj za racionalizacijo avtodestruktivnega vedenja in za obrambni mehanizem, ki ne zmore kritičnega pogleda na lastno kulturo. Psihologi tudi ugotavljajo, da bolj stabilna kot je človekova osebnost (bolj zdrava), manj je želje po tekmovanju. Tekmovalnost je namreč inherentno kompenzatorne narave pravijo.

Zakaj pravim, da je to pedagoški kriminal. Zato, ker kot športni pedagog vem, kakšen čustveni naboj nosi tekma in kot športni filozof vem, da struktura tekmovanja vsiljuje paradigmo dosežka in zlahka vodi v konflikt oz. je tekmovanje že strukturirano kot konflikt interesov, ki ga razrešujemo v skladu s pravili igre. A žal otroci pri 6. in 7. letih tega ne razumejo tako. Ti otroci nimajo distance do igre, oni igro živijo in zato je tudi vsak poraz in izločitev iz igre zelo boleč. Dejansko sem tudi sam pred leti v otroški koloniji naredil tako napako. Zaradi nepremišljenosti in ponavljanja vzorca mojega predhodnika sem odličen tekmovalni sistem z vsemi razpredelnicami in razporedi tekem za cel teden naprej postavil med skupine delfinčkov, morskih konjičkov, morskih zvezdic itd. Na prvi tekmi teh malčkov sem najprej ugotovil, da jih več kot pol sploh ne zna metati žoge, kaj šele, da bi jim razložil pravila. Potem pa, ker je tekma pač tekma, je morala v skladu s pravili ekipa morskih zvezdic izgubiti. Kaj hujšega. Kakšen jok in mnogi so se stiskali k tovarišicam, saj niso hoteli odigrati še ene ponižajoče tekme - pravi športnik igra na dve dobljeni, mar ne. Drugi dan v koloniji, daleč od staršev, oni pa so izgubili na tekmovanju. Si predstavljate, na tekmovanju šteje namreč le zmaga… In da bi bila stvar še bolj travmatična, bi morali cel teden pred jedilnico na oglasni deski 3x na dan gledati resnici v oči - so pač rojeni luzerji. Ko sem videl, kaj počnem, sem se zgrozil sam nad seboj. Dragi Hosta, to je vse, kar si se naučil na difu – izpeljati dobro tekmovanje!

No in sedaj ugotavljam, da športna pedagoška stroka še vedno cepeta na mestu. Ne razumem namreč dejstva, da se tako z lahkoto tekmovalnost vnaša v šolski sistem. Polna usta so nas koristi, ki jih šport prinaša in da prihodnost zdravja nacije temelji prav na zdravem odnosu do telesa in športa. Dejansko pa delamo drugače. Če nagrajujemo tekmovalni rezultat, potem nam naj bo jasno, da bo telo postalo zgolj projekt ali vir, iz katerega je treba iztisniti čim več ali pa se mu odreči, saj je neproduktivno in zato nevredno identifikacije. To je daleč od ideje zdravega. Da niti ne govorimo o ideološki reprodukciji kapitalistične ideje, ki se povsem nesramežljivo smehlja izza pravil športnega tekmovanja.  

Mislim, popravite me, če se motim, da bi morali naše otroke najprej naučiti sodelovanja in uživanja v lastnih telesih in jim pustiti žoganje neokrnjeno. Z leti, če nam je to že kulturno usojeno, pa je potem lažje razumeti tekmovanje, kot izpeljanko sodelovanja, pri katerem gre za to, da v navideznem konfliktu dosežemo stanje napetosti, ki iz nas vleče najboljše kar znamo. V tem smislu ni poraženca in zmagovalca, saj nam gre za dobro igro. Seveda to velja samo do takrat, ko po tekmi vsi dobijo enake nagrade in ni rangiranja.

Če povzamem, tekmovanje uči otroke, kako biti boljši od drugih. Učiti pa bi jih morali, kako narediti stvari dobro in ciljati na prijetne občutke, ko s sodelovanjem dosežemo nekaj, kar sami ne bi zmogli nikoli. Dragi ŠKL-jevci in ravnatelji ter kolegi difovci, ki ste vstopili v to igro; kako je torej s tem?