Sportikus

Ta zapis bo bolj kratek, ker ne gre veliko filozofirati, niti časa nimam. Rad bi samo nastavil ogledalo ob tragičnem dogodku, ki se je zgodil še pred uradno otvoritvijo OI v Vancouvru pred dnevi.

Mladi 21. letni Nodar Kumaritašvili je podlegel pod težo in hitrostjo olimpijske industrije. Na najhitrejši progi na svetu, za katero so mnogi opozarjali, da je prenevarna, je pustil svoje telo. Njegov duh pa bo še naprej služil olimpijskim idealom, so sklenili pristojni gospodarji športa. Ni bilo dovolj, da se mladci spuščajo s 150 km na uro po ledu v tankem kombinezonu, zdaj mu bodo v spomin postavili stezo v Gruziji, olimpijci v Vancouvru pa naj sledijo njegovim olimpijskim sanjam, pravi Rogge. Perverzno do konca! Če to ni dovolj jasno sporočilo, da si gospodarji športa želijo športnikov, ki spijo in sanjajo, ne pa tistih, ki razmišljajo in opozarjajo, potem dvigujem roke od človeštva.

In čez dober mesec bomo imeli v zibelki nacionalnega ponosa, v Planici, podobno zgodbo. Mladi fantje bodo leteli vse tja do 240 metrov po zraku. Več kot 100 na uro z odskočišča v brezno. K sreči smrtne žrtve še ni bilo, bilo pa je nekaj hudih poškodb, ki smo jih itak pozabili ob naslednji dvestotici. Imamo največjo skakalnico na svetu, so nas polna usta. Z norostjo se hvalimo pred svetom, ker zgolj po naključju še nihče ni dovolj hudo padel na glavo. Kar nekaj novinarjev in še več športnih funkcionarjev, ki se zdaj zgražajo nad nemarnostjo prirediteljev, ki niso poskrbeli za varnost, se bo čez dober mesec šopirilo s planiškimi daljavami. Zgolj naključje in čisto nič drugega nas loči od tragedije, ki se je zgodila sankaču.

Zakaj zgolj naključje? Ker je logika, ki stoji za tem popolnoma enaka. Hitreje, višje, močneje – dokler se ne zalomi. Potem pa korak nazaj in zopet dva naprej v isti smeri. Tako v Vancouvru, tako v Planici, tako na Wall Streetu. No in to naključje oziroma te okoliščine, ki kličejo po takem naključju so seveda nacionalnega pomena ter sofinancirane iz davkoplačevalskega denarja???

In že poleti bodo gospodarji športa poslali mlade slovenske sanjače v Singapur na prve Poletne olimpijske igre mladih (15 -18 let). Bo kdo od varuhov otrokovih pravic kaj spregovoril? Bo kdo zaustavil to industrijo norosti, ki krade cvet mladosti? Olimpijski prodajalci sanj in upanja se v imenu univerzalnih vrednot miru in medsebojnega spoštovanja kopajo v krvi polomljenih kosti in rakastih tvorb družbe na razprodaji.

Ampak, kaj bi zdaj o tem. In da niti ne omenimo, da ima Majdičeva baje s seboj 40 parov smuči, in da je nanašanje maž, ki zagotavljajo dobro drsenje zdravju izjemno škodljivo početje, ki se ga opravlja v posebnih kontejnerjih, kamor športniki nimajo vstopa zaradi strahu pred zastrupitvijo…

Preštejmo najprej medalje, ki jih naši osvojijo. Naši!

Ogledalce, ogledalce na steni povej,…