Poletje je čas kislih kumaric, ki pa v slovenski športni politiki uspevajo skozi celo leto. Ne bom pisal o tem, da je ministrstvo uspešno razdelilo (bolje dodelilo) večmiljonski evropski denar enemu nosilcu slovenskega športa in da je bil razpis tako nastavljen, da je tudi samo en lahko bil uspešen. O diskriminaciji, o kateri se nihče ne upa spregovoriti in bi lahko bila razlog za zanimivo sodno razpravo, tudi ne bom pisal. In ne bom pisal o tem, da poznam vsaj dva dobra projekta, ki bi ojačala športno kulturo v Sloveniji, eden celo mednarodno, in pri tem ta prvi, ki je sedal dobil vse ne bi ostal podhranjen.

Niti ne bom pisal o novi pobudi po “slovenski ustavi športa”, ki jo režirajo monopolisti telesne kulture na slovenskem. Naj tokrat pišejo drugi o mojih komentarjih. Prilagam kolumno kolega Ota Giacomellija, kjer se ozre po mojih pripombah na predloge novega pravilnika OKS-ZŠZ, ki so ga dali v javno debato.

Ja, kos kruha, kisle kumarice, rezino šunke in sir, smo ponavadi dobili na športnih dnevih. In v športni politiki ni nič drugače. Kruha in iger, kajne gospodje funkcionarji.

**************************************

Nedelo, 19.07.2009

Destruktivni olimpizem

Zavestno se postavljam v vlogo ‘odvetnika humanosti’, saj menim, da je to edini način, da bodo uveljavljene strukture izzvane k malo bolj poglobljenemu razmisleku, ki postavlja – prosto po Chomskem – človeka pred šport. Politično filozofijo, ki jo zagovarja in iz katere izhaja olimpijsko gibanje, je treba soočiti s temelji humanistične misli in jo s pomočjo socialno-ekološke misli zaustaviti pri nadaljnjem uničevanju telesne kulture.«

S tem, le na prvi pogled malce presenetljivim (strnjeno povzetim) uvodom filozof dr. Milan Hosta začne kritiko osnutka novih pravil Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez (OKS-ZŠZ), o katerem je zadnje tri mesece potekala javna razprava. Osnutka nove »ustave civilnodruštvene športne sfere« v Sloveniji se je, »računajoč, da gre (v javni razpravi, op. p.) za več kot zgolj odrsko demokracijo«, lotil na način, ki že na prvi pogled presega običajne okvire pretresanja takšnih dokumentov v javnosti. Dr. Hosta, tudi član Slovenske olimpijske akademije (»ki itak živi in po svojih močeh deluje le zaradi peščice Don Kihotov, in ne zaradi sistematične podpore OKS«), je prepričan, da se je na stvari mogoče ozreti neobremenjeno le zunaj varnega objema institucije, v kateri deluješ. »Samo tako bo mogoče ujeti še zadnji vlak, ki pelje k humanizaciji sodobnega športa.« Njegovi pogledi na osnutek novih pravil OKS so predvsem konceptualna in ideološka kritika stanja v svetovnem in slovenskem športu. »Najmočnejše ideološko gonilo sodobnega športa,« pravi dr. Hosta, »je prav mednarodno olimpijsko gibanje, ki je obenem tudi najbolj skomercializirano. Podrejeno je reprodukciji kapitala, ki nima nobenih obveznosti do Slovenije, temveč zgolj do lastnikov multinacionalk, ki zaradi maksimiranja dobička zlorabljajo promocijo moralnih vrednot.«

V času korenitih sprememb – zgolj z namenom krepitve športne kulture v Sloveniji – bi zato po njegovem mnenju kazalo razmisliti celo o možnostih in učinkih razdružitve OKS in ZŠZ oziroma o popolnoma novi organiziranosti društvenega športa, in ne le o korekciji obstoječega. »Socialno-ekološka pozicija namreč ne more odobravati destruktivnega neoliberalnega sistema obstoječih športnih tekmovanj, ki poosebljajo neskončni pohlep kapitala. Ta se ne ozira na žrtve in manipulacije z mladimi športniki, ki imajo destruktivni učinek na družbeno ozračje,« piše dr. Hosta, prepričan, da zato na nacionalni (ljudski oz. civilni) ravni v športu ne bi smeli prepustiti primata olimpijskemu gibanju z Mednarodnim olimpijskim komitejem (MOK) na čelu, saj je v njem »treba prepoznati multinacionalko s fašističnim in nacističnim poreklom«.

Dr. Hosta avtorjem osnutka novih pravil OKS najbrž res upravičeno očita konformizem do olimpijskega gibanja kot prevladujočega »ideološkega gonila sodobnega športa«. V praksi se drugačna formula niti ne izide, saj krovna slovenska športna organizacija potrebuje soglasje MOK k svojim pravilom, če hoče ostati sestavni del olimpijskega gibanja. To pa še zdaleč ne pomeni, da dr. Hosti ni treba prisluhniti in upoštevati njegovih kritičnih misli tudi v nadaljnjih fazah pisanja novih pravil OKS. Vsekakor si je mogoče z njimi veliko bolje pomagati kot z minimiziranjem pomena nove »ustave civilnodruštvene športne sfere«, kar je zadnje poldrugo leto perfidno počelo aktualno vodstvo OKS. Javna skrivnost je namreč, da se večina izvršnega odbora OKS s predsednikom Janezom Kocijančičem na čelu tako in tako prizadeva, da nova pravila, ki že z zdajšnjim osnutkom korenito posegajo v uveljavljena razmerja v naši krovni športni organizaciji, vsaj v tem mandatu (še) ne bodo sprejeta. To je mogoče, kajti velemojstri statusa quo v slovenskem športu imajo trdno v rokah tudi glasovalni stroj v skupščini OKS, ki še nikoli ni odpovedal.

Oto Giacomelli