Sportikus

Od filozofije do ekonomije oziroma je danes bolj aktualno reči od ekonomije do filozofije ni daleč. Ja, v krizi, ko se stresejo tla pod nogami, se tudi ekonomisti zavejo, da pravzaprav prave narave življenja ne moremo pretentati. Pohlep, požrešnost, dobičkonosnost in podobne človekove kaprice nikoli ne prinesejo nič dobrega. Nismo ne prva ne zadnja civilizacija, ki se je ujela v lastno past. Najslabše, kar se lahko zgodi je, da se poleg ekoloških zgodijo še socialne katastrofe in si tako zanko okoli vratu zategnemo do konca.  

Dovolite mi, da na kratko pogledamo kako je s pretiravanjem te vrste v športu. Če je gibanje naravna potreba, potem je ne moremo zadovoljiti za nazaj ali pa za naprej, temveč vselej le sproti. To je tako kot pri prehrani; če se naješ za nazaj ali za naprej si kaj kmalu predebel. Potreba po gibanju nas torej nagovarja, da sledimo logiki narave, kjer ni ničesar preveč ali premalo oziroma stalno lovimo pravo pot. Profesionalni šport pa sledi drugi logiki. Tam ne gre več za zadovoljevanje zgolj naravne potrebe, temveč za mnogo več. Gre, če poenostavimo, za vžig diktature kapitala na človekovo telo, ki postane produkcijsko sredstvo, ki mora zagotavljati dobiček. Delničarji telesa neusmiljeno pritiskajo na kosti in mišice, saj so zahteve globalnega športnega trga neizprosne. V tej perverziji izkoriščanja se gre tako daleč, da tudi športnik sam postane delničar lastnega telesa. Tako se zgodi raztelešenje človeka. Tako se zgodi nepremostljiv prepad med naravo in kulturo. In tako se nam je zgodilo, ko smo se postavili nad naravo, češ, da jo bomo že obvladali z našo tehnološko kulturo in gensko spremenjeno hrano. Po domače, zmanjkalo nam je tal pod nogami, ker smo se odrekli naravi.   

Dosmrtna renta za športni dosežek je do konca izvedena odtujitev od produkcijskega sredstva – telesa športnika. Sporoča točno to, proti čemur se borimo v ekonomiji – izčrpavanje dobrih podjetij na račun kapitalskega donosa za posameznika ali skupinico, ki s podjetjem upravlja. Tako kot se mora danes dobičkarski kapitalist soočiti z vse glasnejšim negodovanjem množic in se boji upravičenega nasilja, tako se mora športnik bati svojega telesa, ki mu bo ob končani karieri grenilo vsakdan. In zato naj bi prejemal še rento?

Na ekologijo telesa smo pozabili; v času obilja, se gremo iz-obilje. V času miru, iščemo vojno. V času svetovnega etosa, stavimo na nacionalni ego. 

Iz noči, z lučmi delamo dan, ker nas je strah samega sebe. Jaz se svoji renti odrekam, ker ne vem, če nisem tudi sam tajkun svojega telesa in svojih misli.