Sportikus

Več kot polovica Nemcev in Francozov je za bojkot olimpijskih iger, nam kaže spodnja preglednica, Italijani, Angleži in Španci pa tudi ne zaostajajo veliko.  Večina evropejcev pravi, da bi morala zunanja politika njihovih držav temeljiti na zaščiti človekovih pravic po celem svetu, pri tem pa jih je večina za igre v Pekingu slišala preko poročil o protestih zaradi nasilja Kitajcev v Tibetu. Tudi ankete so seveda izvrsten način manipuliranja z javnim mnenjem, ki potem postane razlog za uveljavljanje različnih populističnih političnih ukrepov, češ, volilci so tako hoteli.   

OPENING CEREMONIES ATTENDANCE

“How much would you support or oppose the attendance of [Nicolas Sarkozy, Silvio Berlusconi, Jose Luis Zapatero, Angela Merkel, Gordon Brown, George Bush, Yasuo Fukuda] at the opening of the Olympic Games in China in 2008?”

Base: All EU adults in five countries, Japanese and US adults

Note: Percentages may not add up to 100% due to rounding

“How much, if anything, have you heard about the recent global protests surrounding the freeing of Tibet from Chinese rule?”

Base: All EU adults in five countries, Chinese, Japanese, and US adults

Ne vem, kaj si vi mislite, a če mene vprašate, je tole še ena od poti varovanja kapitalskih interesov in ohranjanja moči “razvitih” nad ubogimi. Ja, res je, Tibetancem so bile kršene pravice. In? Pa Guantanamo? Pa prosta prodaja orožja po ZDA? Pa evropska kolonizacija Afrike v prejšnjih dveh stoletjih, pa nemški nacizem in italijanski fašizem pred šestdesetimi leti? Pa francoski priseljenci, Sudan, Afganistan? Pa mošeja v Ljubljani in izbrisani državljani? A je kdo pred dvema letoma bojkotiral igre v Torinu, ker so tudi v Italiji ljudem kršene človekove pravice?

Ko je Peking kandidiral za OI, je zavestno odprl vrata trojanskemu konju in verjemite, da so se dobro zavedali, kaj jih čaka. Tudi na kršitve človekovih pravic so se pripravili, tako kot še mnogokje, ko se pripravlja največji svetovni spektakel. Zagotovo je to izvrstna priložnost, da se Kitajska znebi oznake tretjega sveta in da se zavemo, da življenje nas “razvitih” ne bo več tako lagodno, saj si tudi več kot milijarda Kitajcev želi odrezati kos svetovne pogače. Dvoličnost, ki jo kažemo pri tem je le še znak več, da nas nekaj od znotraj grize, pa si ne upamo priznati. Še več, od Kitajcev zahtevamo okoljsko prijaznost, pred tem pa smo jim vso težko industrijo prodali z iskrenim interesom po večjem profitu za peščico ljudi.

Zatiskati si oči pred dejstvom, da je svet res samo en in da je Kitajska kultura že dolgo prisotna na njem, je znak naše nebogljenosti in zaslepljenosti. Kitajcem smo vsilili našo družbeno igro, naše olimpijske igre, zdaj pa, ko nas premagujejo, pravimo, da to ni fer. Kako nizko so se nekateri pripravljeni spustiti, kažejo osebne odpovedi udeležbe politikov na otvoritveni slovesnosti, pri tem pa si želijo, da bodo njihovi športniki čim uspešnejši in naj ne mešajo športa s politiko.

Kruha in iger, pravijo.