Več kot polovica Nemcev in Francozov je za bojkot olimpijskih iger, nam kaže spodnja preglednica, Italijani, Angleži in Španci pa tudi ne zaostajajo veliko.  Večina evropejcev pravi, da bi morala zunanja politika njihovih držav temeljiti na zaščiti človekovih pravic po celem svetu, pri tem pa jih je večina za igre v Pekingu slišala preko poročil o protestih zaradi nasilja Kitajcev v Tibetu. Tudi ankete so seveda izvrsten način manipuliranja z javnim mnenjem, ki potem postane razlog za uveljavljanje različnih populističnih političnih ukrepov, češ, volilci so tako hoteli.   

OPENING CEREMONIES ATTENDANCE

“How much would you support or oppose the attendance of [Nicolas Sarkozy, Silvio Berlusconi, Jose Luis Zapatero, Angela Merkel, Gordon Brown, George Bush, Yasuo Fukuda] at the opening of the Olympic Games in China in 2008?”

Base: All EU adults in five countries, Japanese and US adults

Note: Percentages may not add up to 100% due to rounding

“How much, if anything, have you heard about the recent global protests surrounding the freeing of Tibet from Chinese rule?”

Base: All EU adults in five countries, Chinese, Japanese, and US adults

Ne vem, kaj si vi mislite, a če mene vprašate, je tole še ena od poti varovanja kapitalskih interesov in ohranjanja moči “razvitih” nad ubogimi. Ja, res je, Tibetancem so bile kršene pravice. In? Pa Guantanamo? Pa prosta prodaja orožja po ZDA? Pa evropska kolonizacija Afrike v prejšnjih dveh stoletjih, pa nemški nacizem in italijanski fašizem pred šestdesetimi leti? Pa francoski priseljenci, Sudan, Afganistan? Pa mošeja v Ljubljani in izbrisani državljani? A je kdo pred dvema letoma bojkotiral igre v Torinu, ker so tudi v Italiji ljudem kršene človekove pravice?

Ko je Peking kandidiral za OI, je zavestno odprl vrata trojanskemu konju in verjemite, da so se dobro zavedali, kaj jih čaka. Tudi na kršitve človekovih pravic so se pripravili, tako kot še mnogokje, ko se pripravlja največji svetovni spektakel. Zagotovo je to izvrstna priložnost, da se Kitajska znebi oznake tretjega sveta in da se zavemo, da življenje nas “razvitih” ne bo več tako lagodno, saj si tudi več kot milijarda Kitajcev želi odrezati kos svetovne pogače. Dvoličnost, ki jo kažemo pri tem je le še znak več, da nas nekaj od znotraj grize, pa si ne upamo priznati. Še več, od Kitajcev zahtevamo okoljsko prijaznost, pred tem pa smo jim vso težko industrijo prodali z iskrenim interesom po večjem profitu za peščico ljudi.

Zatiskati si oči pred dejstvom, da je svet res samo en in da je Kitajska kultura že dolgo prisotna na njem, je znak naše nebogljenosti in zaslepljenosti. Kitajcem smo vsilili našo družbeno igro, naše olimpijske igre, zdaj pa, ko nas premagujejo, pravimo, da to ni fer. Kako nizko so se nekateri pripravljeni spustiti, kažejo osebne odpovedi udeležbe politikov na otvoritveni slovesnosti, pri tem pa si želijo, da bodo njihovi športniki čim uspešnejši in naj ne mešajo športa s politiko.

Kruha in iger, pravijo.

Danes zjutraj me je Igor E Bergant sprovociral z intervjujem na temo hedonizma v športu. Pogovor je bil ravno toliko kratek, da ko se ogreješ, je že vsega konec. Nekaj misli se mi je še potem motalo po glavi in naj bo tole bolj beležka…

V športu je hedonizma vsaj toliko kot askeze. Dejstvo je, da brez izjemnega napora in dolgoročnega usmerjanja energije v skrbno načrtovan vadbeni proces, danes ni uspeha. Torej je vrhunski šport bolj askeza, kot kaj drugega. Je pa tudi res, da v tem tiči kanček hedone. Recimo, da gre pri hedonizmu za goli užitek, za zadovoljevanje čutnih potreb, ki segajo od mesenih užitkov do vizualnih in tudi virtualnih. Športnik se sicer res odreka marsičemu in na vsakem treningu se izkaže njegova predanost askezi, ki se steče v tekmovalni dosežek. Pri tem je prostor za hedonizem šele po tekmi ali po koncu sezone in v tem je trik. ŠPortnik uživa, ker ve, da bo potem lahko užival. Torej to še ni hedonizem, diši pa že po njemu. 

Imamo pa tudi take šampione, ki pravijo, da uživajo že v samem športnem aktu. Težko bi temu rekel hedonizem, saj dober športni akt temelji ravno na vloženem trudu in odrekanju. Po drugi strani pa je res, da je potreba po gibanju ravno tako stvar nagona in vsaka prepustitev nagonu se izteče v užitek, saj se ob tem ne oziramo na posledice, ker je zadovoljitev nagona notranje osmišljena.

Kolegi športni psihologi ugotavljajajo, da je agresivnost (seveda usmerjena k športnemu cilju) zaželena karakteristika v športu. Problem pa nastane, če je trener sadist, športnik pa mazohist. Tako dobimo zmagoslavno kombinacijo, ki se napaja ravno v užitku – kar naj bi bilo dobro. Zlo pa je v tem, ker je to užitek na račun športnega telesa, ki slej ko prej poklekne pod težo trenažnega nasilja.

Še ena zanimiva plat hedonizma v športu se odpira. Gledalci se naslajamo nad silovitostjo športnega akta, projeciramo svoje želje na športnika, ki če je treba, nosi ves nacionalni patos, a vendar ostajamo na varni razdalji izven arene. Kot pravi Žižek, da potrebujemo Tibetance, da so duhovni namesto nas, tako potrebujemo športnike, da so asketi namesto nas. Oni naj se trudijo, odrekajo, trenirajo, naj bodo 24 ur na voljo doping policiji, naj iščejo meje mogočega, mi pa bomo njihovo dramo živeli skozi formo voajerja, in se mu na koncu z aplavzom zahvalili za užitek, ki smo ga bili deležni ob tem. Medtem, ko se športnik na cilju zgrudi na tla, mi zadovoljni, da je dal vse od sebe, nazdravimo s prijatelji in naročimo novo rundo. Če je druščina nagnjena k hedonizmu, bo šele jutro pokazalo svojo zadnjo plat. Perverzen je športni spektakel, kajne.

In nenazadnje, welness industrija je najboljši približek hedonizmu. Kultura toplic, razvajanje z masažami, ki spodbujajo različne čutne senzacije, kopel v čokoladi z lističi vrtnic, poduhovljeni izleti v naravo in energijske ekskurzije na druge frekvence so trendi sodobnega telesno-kulturnega hedonizma. Športno-rekreativni hedonizem pa gre v smeri avanturizma, eksotičnega all-inclusive turizma, kjer se po teku po peščeni plaži sprostiš ležeč na blazini v hladnem bazenu s koktajl barom na sredini in ti dve bikini domorodki prodajata popoldanske izlete v notranjost obljubljene dežele. Za ohranjanje moškosti pa so na voljo adrenalinski parki, vožnje z motorji, vodnimi skuterji, letenje po zraku in instant potapljanje.

No, in ker smo ravno pri instant kulturi, morda so še najbolj pristni hedonisti različni street športniki (skejtarji, bajkerji, basketaši itd.), ki se ne ozirajo na družbene standarde ali pravila igre, ampak si dajo duška po svoje in če ob tem ali pa po tem prižgejo kakšen joint nimajo moralnega mačka, ker iz športa ne delajo scene. Scena so oni sami, iskanje užitka pa edini scenarij.

Kaj pa erotika in šport? Meseni užitki in pogledi v športu? Drugič…