Sportikus

Zadnjič, v začetku februarja, sem imel na Brdu pri Kranju za Generalne direktorje športa v EU kratek nagovor o tem, kaj in kako lahko šport pripomore k medkulturnemu dialogu. Tole je kratek pomislek, ki se mi je zgodil tik pred začetkom.

Zjutraj se iz Ljubljane peljem proti Gorenjski in opazujem igro narave, ki se iz deževne noči prebuja v sončen dan. Oblaki se razkrajajo in razkrivajo s soncem obsijane in zasnežene gore v ozadju. Namesto, da bi razmišljal o ideji doseganja vrednot multikulturne Evrope skozi šport, se sprašujem kako je z okoljevarstvom v športu. Dejstvo je, da so športi v naravi lahko izjemna priložnost za razvijanje čuta za naravo, hkrati pa je tudi dejstvo, da se v športnih industriji porablja veliko okolju škodljivih surovin in da veliki spektakli, ravno se v ZDA pripravljajo na Superbowl, proizvedejo ogromno odpadkov – premosorazmerno s številom udeleženih tekmovalcev, spremljevalcev in gledalcev. No, potem vstopim v vrhunski kongresni center in v kleti ob garderobi me spreleti srh.
Ob meni je znak, da v sosednji dvorani, dvorani junakov, kot so jo poimenovali, poteka srečanje direktorjev narave (Nature Directors Meeting), če dobesedno prevedem iz angleškega jezika. Direktorji narave, človek bi mislil, da je iz sončnega dvorišča padel v klet 17. stoletja. Hvala bogu se prevod v časopisju glasi ‘srečanje direktorjev za naravo.’ Bi pa lahko bili malo bolj premišljeni in previdni v poimenovanju takih stvari. Če je kaj na tem, da je v imenu pomen, potem se ideji trajnostnega razvoja nič lepega ne piše. In, ker vemo, da EU ni nastala iz ljubezni med narodi in državami, temveč na podlagi poslovnih interesov jeklarske industrije in uspešnemu konkuriranju drugim delom sveta, je v genomu teh „direktorjev narave” še vedno seme zaničevalnega in izkoriščevalskega odnosa, ki nas vedno znova hinavsko prisili k čisti kalkulaciji kratkoročnega profita. Torej misli o odnosu med športom in naravo niso bile zaman. Najbrž jih bo vedno več.