Pa se je zgodilo – bobu je rekel Mitja bob. Iskreno in direkt. Na današnji podelitvi športnika mesta Ljubljane je Mitja Petkovšek v zadnjem nagovoru spregovoril o težavah, ki jih imajo športniki pri priznavanju njihovega dela. Bolj natančno – rekel je, da ne razume pravil po katerih se delijo priznanja naj-športnikom. Najbrž se to ne nanaša samo na mesto Ljubljana temveč tudi na že v prejšnjih letih mestoma ponesrečenih izborih športnika leta, ki poteka pod okriljem društva športnih novinarjev Slovenije.

Kakšni so kriteriji Športne zveze Ljubljana torej? Taki, da je bil Mitja z zmago na svetovnem prvenstvu prvi, Matic Osovnikar s sedmim mestom na svetovnem prvenstvu v Osaki drugi in Aljaž Pegan z drugim mestom na svetovnem prvenstvu, svetovni podprvak, tretji.

Nekaj v tej deželi ne štima. Če se izbira najboljšega športnika, je jasno, da je kriterij lahko en sam in to je rezultatska uspešnost. Tako je v športu in tako naj bi bilo tudi na športnih izborih. Prostora za sentimentalnost in priljubljenost tu ni. Zmaga je zmaga in drugo mesto je drugo mesto, sedmo pa sedmo. Pri tem morajo tisti, ki izbirajo požreti grenko dejstvo negotovosti, saj je to lahko tudi kegljač, tenisač ali ‘bognedaj’ dvigovalec uteži, kot navajam v nadaljevanju. Tako seveda razmišljajo na eni strani. Na drugi strani pa se novinarji in drugi funkcionarji sprašujejo, koliko so rezultati športnikov med seboj sploh primerljivi. Ali je v vseh športih konkurenca enako neizprosna. Jaz menim, da ja. Vsi vrhunski športniki, ki ciljajo in dosežejo najvišje gredo danes do konca in še malo preko pa naj gre za atletiko, gimnastiko, balinanje ali košarko. Tu ni pomembno koliko ljudi se s kakšnim športom ukvarja, ali pa kar je danes žal še bolj pomembno, koliko ljudi kakšen šport gleda. Pred usmiljenjem boginje Nike so vsi enaki.  

Zato bi bilo ob takih podelitvah pametno dejansko povedati in razglasiti kateri “naj” se sploh zbira: športnik s karizmo, športnik z uspehom, športnik z dobrim lobijem, športnik z rezultatom, športnik z jajci …

Še bolje pa bi bilo, če bi športni novinarji in funkcionarji, ki si jemljejo pravico deliti taka priznanja, sledili odličnosti na svojem področju na tak način, kot športniki sledijo svojim idealom. Potem zagotovo tega danes ne bi pisal. Upam, da bodo na letošnji podelitvi športnika leta pokazali, da se motim.

Leta 1963 je J.B.S. Haldane, eden pomembnejših biologov minulega stoletja, rekel, da bo preteklo tisočletje, ko bomo ljudje znali manipulirati s človeškim genomom. Leta 1974 biolog Lee Silver s Princetona pravi, da je nemogoče določiti sekvenco človeškega genoma. Leta 1984 so govorili, da je nemogoče spremeniti določen gen zarodka. Pionir biotehnologije Craig Venter leta 2002 pravi, da bo lahko v roku petih let osebno gensko izkaznico dobil vsakdo po dostopni ceni. Tehnologija genske manipulacije je danes že tako razvita, da umetna oploditev ne predstavlja več nobene umetnosti in tudi kloniranje ni več tehnološki čudež. Vstavitev dela gena v vijačnico, ki bi po naših željah spremenil lastnosti celic ter tako vplival na osebnostne lastnosti in sposobnosti torej ni tako daleč, kot se zdi. Pravzaprav so poskusi zdravljenja z gensko manipulacijo že v teku.

Svetovna proti dopinška agencija vse več energije usmerja k raziskovanju možnosti genskega dopinga. Kiborg atleti so med nami: plastične rekonstrukcije kosti, raztrganih kit in mišic, z vijaki ojačani orjaki so produkti športno-ortopedske finomehanike. Za njimi prihajajo sofisticirani, gensko manipulirani junaki. Pozornost, tako pravijo vodilni v boju proti dopingu, je treba usmeriti na dvojno vijačnico, saj bomo tako korak pred zvijačami popularnih agonistov telesne kulture.

Genska terapija skriva mnogo potenciala. Rehabilitacija, pospešena z lokalnim vnosom vektorjev lahko spremeni obnašanje poškodovanih celic hrustanca, kit in mišic. Morda si lahko celo privoščimo napoj, ki bo ugodno vplival na nekatere inhibitorne mehanizme fiziologije napora itd.

Dejstvo je, da so meje naših zmogljivosti individualno zapisane kod kodi in če jih lahko dešifriramo ter odpremo ventile, kdo ve kje se bomo ustavili. Če nič drugega, bo morda trening pisan na matrico športnikove genske zasnove najbolj učinkovita in varna obremenitev, saj bodo trenerji in športniki končno spoznali, da je pretiravanje nesmiselno. Meja torej ne bo več visoka utrujenost in izčrpanost temveč genetska determiniranost. Pa vendar se tudi tukaj skriva bojazen totalne fah-idiotske zaslepljenosti, kjer bi genetske predispozicije brali izven konteksta ostalih lastnosti in zmogljivosti.

Genetika kot doping vsekakor ne sme več veljati za tabu temo. V zdravstvene namene se že izpopolnjuje metoda povišanja števila rdečih krvničk za bolnike z aidsom, anemijo, ledvične bolnike itd. Žal terapija še ni dovolj varna za uporabo v kolesarstvu. Razvija se tudi tehnologija vplivanja na produkcijo IGF-ja in na miostatin inhibitorje. Slednji nosijo potencial razvoja mišične mase, ne da bi morali za to migniti s prstom. Rešitev za mišične-distrofike in za pump-generacijo fitnes kulture.

Vrelec mladosti, ki ga išče testosteron generacija že vse od tridesetih let prejšnjega stoletja, je očitno tik pred izbruhom. Generacija dosežka in stalnega napredka se ne ustavlja ob znanih stranskih učinkih, kaj šele, da bi pomislila na neznane učinke. Moderna znanost je razvila tehnologijo, s katero lahko proizvaja substance, ki vplivajo tako na telo kot na dušo. Psihosomatske bolezni se zdravijo na fiziološki ravni, kaj kmalu pa tudi na genetski. Bog ne daj, da bi se povprašali o medčloveških odnosih, o družbeni kemiji, kjer porušeno ravnovesje elementov ne omogoča več samodejne reverzibilnosti.

Šport, v kontekstu medikalizacije družbe nasploh, ni nobena izjema pri uporabi substanc z namenom izboljšanja sposobnosti. Hidracija, vitaminizacija, mineralizacija, kreatinizacija, kofeinizacija, epoizacija, THGizacija itd. so le postopki, ki jih mora obvladati vsak dober športnik in trener. Regeneracija je postala ključen pojem dobrega treniranja. Sledi ji rehabilitacija in reinkarnacija. Za prvo poskrbi zdraviliški turizem, za drugo pa psiho-socialna svetovalna služba. Nastop, navdih in doživetje so pozabljeni atributi dobe, ko je šport še imel igralno komponento. Danes je vse preračunano vnaprej, vsi postopki se izidejo pričakovano in neizogibni spektakel več razkriva kot prikriva. Demistifikacija športa na vseh ravneh ne pušča prostora za osebni izraz. Šport se danes več ne igra, temveč se odvija. Namreč, naviti športniki polni naučenih tehnik in taktik, medikamentov in rekvizitov niti nimajo možnosti, da bi spoznali in izrazili same sebe, niti nimajo časa za to. Ne vprašujemo se po morebitni komodifikaciji osebn(ostn)ega izziva. Izziv bo vselej prisoten, ne glede na uporabo substanc in druge tehnologije. Vprašujemo se po izgubljeni osebnosti, razčlovečenosti. Eksistencialna kriza človeka, ki jo predvidevajo futuristi, postavlja temeljno vprašanje tudi športnikom. Kaj je avtentični športni dosežek? Kaj je športnik zmožen pokazati sam in kaj je sposoben pokazati s pomočjo kemije in visoke tehnologije? Kaj sploh je človekova narava?

Mar športnik ve, kdo so njegovi tekmeci: epoidi, kreatinidi, steroidi, genoidi ali mogoče makaronarji, klobasarji, zelenjavarji, niti ne omenjajmo znanih tunoidov? Ne ve in zato nič ne prepusti naključju. Preprosto, o čemer govori zaporniška dilema, vzame tisto, za kar meni, da mu bo prineslo sprejemljivo prednost oz. ga bo postavilo ob bok enakim. Na tak način telo odtujimo in postane karikatura brezglavega dirkalnega konja, ki mu kovači vedno znova obljubljajo podkev sreče. Točno tako je: kovači športnikove sreče danes delajo v bio-kemijskih in kinezioloških laboratorijih, iščejo kodo in metodo, ki bi iz celice izpihnila ves energetski potencial usmerjen k zmagi. Zmagi na igrišču, seveda. Specializacija je mati današnje družbene dinamike, ki ne popušča splošnemu in celostnemu pristopu, ki se ne vrti okoli produkta, temveč se opre na os doživetja. Če danes pogledaš na stvari od strani, si hitro odstranjen. Dvomiti o zmagovalcu je nedopustno. Športni uspeh, tako pravijo kovači, se gleda samo v kontekstu avtonomije športa. In na tem mestu se odpira etični konflikt, s katerim se srečujejo športni zdravniki, pedagogi in psihologi. Seveda, da ne bi delal krivice, se v konfliktu, zavedajoč ali ne, znajdejo tudi mnogi kineziologi, ki bolj ali manj neposredno reproducirajo stanje. Športna znanost in tehnologija sta namreč botra razvoja športnega rezultata in skupaj s kapitalsko vpetostjo vladajoča ideologija razvoja.

Libertarna stranko-centrična farmakologija (stranka narekuje kako in s čim želi biti izpopolnjena) je obrnila stvari na glavo. Včasih se je družba odkrito branila kontaminacije z drogami, sedaj pa prav družba narekuje in zahteva droge, ki pripomorejo k zvišani produktivnosti, lepšemu videzu in podaljšani spolni sli. Videz postaja bolj pomemben od dejanskosti; embalaža prehiteva vsebino. Družba spektakla je postavila stvari na glavo pravi Debord. Zato vse, kar se z njo ni obrnilo na glavo izgleda čudno. Tekač, primerno doziran, brez merilca srčnega utripa in brez inteligentne tekaške obutve ter znanja o aerobnem pragu nima kaj iskati v športu. Tak odpadnik, tehnološko in znanstveno nedorasel, naj teče v hosti in ne med ljudmi.