Pa je nimamo – procesne napake namreč pri Jolandi in njenem EPO statusu. Škoda. Imamo pa nov škandal in nov dokaz, da ljudje ustvarjamo moralno paniko tam, kjer se počutimo močne. Pa kaj, če je vzela EPO. Prekršila je pravilo igre in to je vse – ni prva ne zadnja. Na tem nivoju je to enak prekršek kot, če Milič ne prizna, da se je zadnji dotaknil žoge, ko je zletela v avt. Doping je pač s športnimi pravili prepovedan seznam substanc in metod. In ona tega najprej ni priznala, kar je normalno, kdo pa bi postavil svoj ugled na kocko brez preračunljivega taktiziranja in zanikanja. Kaj sta že počela Carl Lewis in objokana Marion Jones. Da ne govorimo o skesanih kolesarjih… Milič že lahko ‘obrne’ sodnika, ki se mora odločiti v trenutku, ne pa tudi nas gledalcev, ki mu sodbo napišemo ob počasnem posnetku.

Doping je v zaostrenih tekmovalnih okoliščinah, ki so začinjene z bogatimi zaslužki čisto človeški odziv, tako kot je uporaba vseh drugih tehnoloških pripomočkov pri treniranju. Ne želim, da razumete moj prispevek kot pokroviteljski nagovor, češ saj športniki sploh niso krivi. Še kako so krivi, vendar niso sami v tej zgodbi. Nihče jim na silo ne daje injekcij v ta zadnjo in drugih laboratorijskih zvarkov pod jezik. Želim samo razgrniti kompleksnost problematike in boja proti dopingu, ki nenazadnje že zelo močno posega v avtonomijo človeka in postavlja njegove pravice na tehtnico s kapitalom, ki se obrača v športu. No, sicer pa tehtajo tudi športniki, ko na eni strani stavijo na poštenost in čist za vse enak boj, na drugi strani pa iščejo sive in črne cone ter hodijo po robu in preko pravil igre. Fair play je pač strošek, ki so ga pripravljeni plačati, da pridejo do vrha. Ceno tega pa plačujemo vsi, ki smo v športu, še najbolj pa oni sami. Zato ne vem odkod moralna panika okoli dopinga, če pa je tako tudi pri trgovanju z delnicami, pri prevzemanju podjetij, pri menjavah uprav in pri manipulacijah skozi medije.

Ravno včeraj so študentje ugotavljali, da je doping pač realnost današnjega vrhunskega dosežka in to me najbolj skrbi. V letih, ko bi morali bodoči pedagogi in trenerji slediti doktrini športa, ki tega ne odobrava, dvigujejo roke, češ tak je sistem. Pasivnost prinaša najmanj toliko zla, kot aktivnost v napačni smeri. Treba je usmerjati trud v to, da bomo doping dilemo dobro razumeli in se do nje znali opredeliti in korigirati ali celo obsoditi sistem, ki vodi v tako početje.

Zaenkrat se mi anti-doping kampanja zdi za lase privlečena in utemeljena na krhkih argumentih. Ampak, drugače najbrž tudi ne more biti, saj je proizvod sistema samega in ga pač mora ohranjati pri življenju. To, da se vsake kvatre najde žrtev je zgolj kozmetika in hrana za športno rajo. Žal, draga Joli, junaki so narejeni zato, da padejo. Njim gre slava in bolečina, sistem pa cinično zamahne z eno roko, z drugo pa že hrani bodoče junake.

Ja, majhna je tale Slovenija. Človek skoči na ministrstvo in tam v dvigalu sreča še-ne-kolega, katerega delo je ravno kritiziral. Ja, gre za tisti zapis, kjer sem napičil izvajalce šolskih ali obšolskih športnih tekmovanj v prvih razredih OŠ. Bojim se pa nekaj. ŠKL-jevci bodo znali iz tega zagotovo potegniti zaključke v pravi smeri, vprašanje pa je, če jih bodo tudi tisti, ki bi se s tem morali bolj sistematično ukvarjati in izvajati strokovno higieno v športu, predsvem pri športu mladih. 

V glavnem se mi je teorija o pretirani tekmovalni naravnanosti potrdila tudi v praksi.  Pred dnevi je nečak praznoval osmi rojstni dan in smo ga po športno zažurali v telovadnici. Najprej sem jih pustil nekaj časa noret, da so se sploh priklopili na normalno frekvenco. Potem pa hitro v skupinice in malo igric. Kaj hujšega, a ne bomo tekmovali? Ne, fantje, danes ni tekme, danes je žur! Pustil sem jih naj si sami zberejo svoje ekipe. V eni jih je bilo šest – sami fantje in štiriletna sestrica, v drugi tri punce, v tretji malo mešano, v četrti pa trije bratje. Kaos. Po moje bi mi vzeli difovsko diplomo, če bi me kdo videl.  

Brez kompliciranja sem razložil pravila, ki so bila zgolj to, da izvajajo pokazano nalogo od začetnega do končnega piska. Malo z žogami, malo tekanja, malo vožnje z vozički, malo z obroči itd. Šlo je zato, da se malo znorijo in da so hkrati pozorni na izvedbo naloge in si pomagajo med seboj. Nobenega štetja ponovitev, nobenega primerjanja med skupinami, nobene zmage. 

Ne moreš verjeti, nekaterim je skoraj do konca pogled uhajal k drugim ekipam in so preštevali kdo je naredil več krogov okoli stožcev. Ampak na koncu je bilo pa vsem fino. Še tisti najbolj zagrizeni borci za prvo mesto so popustili in se vdali v usodo, da bodo pač morali sodelovati tudi s sestrico, in da so si sami krivi, če se tiste tri punce večkrat lahko peljejo na vozičku; kaj se pa niso enakomerno porazdelili v skupine. Sprejeti so morali tudi to, da jim nič ne pomaga, če iščejo mojo potrditev, da so prvi naredili nalogo, ker me to sploh ni zanimalo. Jaz sem dal samo prvi in končni znak, vmes pa so bili oni glavni igralci. Dal sem jim možnost, da padejo not in, ko so videli, da je varno, se je to tudi zgodilo.

To je zame umetnost vzgoje. Nastaviti stvari tako, da otrok pade not, da ga potegne igra.

Ravno sem se vrnil iz seminarja IAPO (International Assoc. of Patient Organizations), kamor sem bil povabljen kot vodja Društva Astma in šport. Stvar je potekala v Ženevi vzporedno z delovnim sestankom IGWG in WHO skupine, ki naj bi drugo leto lansirala strategijo na področju varovanja intelektualnih pravic in patentov zdravil in metod zdravljenja.

Najprej je treba povedati, da gre za čisto manipulacijo s strani tistih, ki držijo niti v rokah – torej biznisa. Prvič je skregano z logiko socialnega dialoga, ki mu je WHO zavezan, da pacientov sploh nihče nič ne vpraša. Še več, dali so nam jasno vedeti, da naših predstavnikov na njihovih vzporednih sestankih ne želijo videti. Adijo pamet. To je diskriminacija prve vrste in totalna razprodaja ugleda WHO. Seveda so v odboru globalno-moralno zreli predstavniki WTO in Fundacije Billa Gatesa, ki bodo zagotovili pošteno igro, kakopak.

Kakšna je njihova pozicija (jo je predstavil njihov predstavnik): Če želimo, da se bodo inovacije na področju zdravil in zdravljenja nadaljevale, potem moramo nove ideje in patente zaščititi tako, da bo imel avtor ekskluzivno pravico in tega finančne koristi (za globalni patent je treba baje plačati okoli 300.000 USD). In ta ekskluzivna pravica nad patentom (nimam nič proti temu) se potem preko mednarodnih strategij in zakonov dokaj hitro prelevi v ekskluzivno pravico nad zdravjem ljudi (tu pa se stvar zaplete). Dela se biznis na plečih bolnikov, če pa to še niso, jih pa naredijo. In seveda, inovacije bodo tako še naprej šle samo v smeri, kjer bo denar in stanje bo le še hujše – prepad še večji. Toliko o akademsko-raziskovalni svobodi (saj v športu ni nič drugače).

Da ne govorim o ohranjanju stanja, ki prinaša dobiček. Na eni strani smo totalno zmedikalizirani, kjer je že vitamin na dan postal ‘esencialnega’ pomena. Na drugi strani pa vsako uro umre tisoč ljudi (otrok), ker nimajo esencialne hrane in vode. Pravijo, da so prenehali razvijati zdravila za malarijo, ker se paraziti prehitro prilagodijo in potem niso učinkovita. Seveda jih potem nihče ne kupi … Da pa bi odpravili okoliščine revščine, ki omogočajo obstoj teh parazitov pa ni zanimivo…

V glavnem se bom pri IAPO angažiral v smeri zagotavljanja spoštovanja etične zavezanosti deležnikov do bolnikov, saj so jim s takimi načini delovanja v imenu biznisa kršene temeljne človekove pravice, katerih eksluzivo si očitno pripisujejo multikorporacije. Saj ne da ne bi imel dovolj drugega dela, ampak to človeka res pogreje (pa ne pri srcu, v jetrih).

Ne bom naglas, ampak dam vedeti, da ko o tem razmišljam prav sočno kolnem sam pri sebi. Eni nam pa res brez zadržkov serjejo po tem svetu.