Sportikus

Ne bi verjel, če ne bi tega pisal. Načeloma imam zadržke pred pretirano elektrifikacijo mojega zasebnega in profesionalnega življenja, a varianta z blogi je res dobra. Ker gre za prvi zapis naj povem, da me je sprovociral cehovski kolega, ki je pisal blog z vzdevkom, ki smo si ga izmislili in registrirali kot blagovno znamko pri Zavodu za fair play in strpnost v športu. Fant je sicer omenil, da nas pozna in da ne želi hoditi v zelje, ampak ker je pisal o marketingu, je bilo jasno, da gre za ‘marketing iz zasede’. Nič zato, tudi No Logo Naomi Klein je postal blagovna znamka in hvala bogu, da smo sportikus pred leti zavarovali.

No, zdaj se res oglašam sam in zdaj sem šele dojel – točno ta trenutek, da je blog kot enostaven produkt visoke IKT pravzaprav potreba. Seveda se da potrebo razumeti na več načinov. Glede na nekatere bloggerje gre za potrebo po izločanju, pri čemer velika potreba naredi več škode in smradu kot mala. Lahko pa gre tudi za potrebo v smislu kulturne participacije v javnem prostoru, pri čemer so še posebej dobrodošli tisti bloggerji, ki imajo jajca in povedo tisto, kar skozi druge medije ne morejo ali pa ne smejo. Trača načeloma ne berem saj je znak kulture dolgočasja…

V glavnem, svojo bloggersko potrebo bom skušal kulturno opravljati. Do nadaljnjega, torej …