Ker so ravno prazniki, ko naj bi se spominjali preminulih v bližini, se spomnimo še tistih lepih časov, ko je bilo vse lepo. Ampak bolj kot premlevam stare čase, bolj se mi zdi, da je stvar pač taka kot je. Bolj kot greš nazaj ali pa v desno po zemljevidu, bližje si vojni in povojni obnovi. Morda je duh obnove res veličasten, a duh potrošnje tudi ni slab.

Seveda, v športu smo polni lepih spominov na tiste amaterske čase, ko šport še ni bil pokvarjen, ko še ni bilo dopinga in ko so bili vsi lepi in pošteni ?! Potem pa se je začelo pri hladni vojni, ki se je materializirala tudi skozi telesa športnikov na svetovnih spektaklih. Vsi po vrsti, Rusi, Nemci in Američani so sistematsko zlorabljali mlade športnike za svoj ideološki politični prestiž. In danes ni nič drugače, samo, da so se temu političnemu prestižu pridružili še korporativni paraziti.

Šport, tam kjer gre za poklic, ni nič drugačen kot delo, ki sledi maksimizaciji profita na račun vloženih sredstev. Problem pa je v tem, da tu športnik kot delodajalec, vlaga svoje telo kot osnovno delovno sredstvo in ga daje na razpolago še drugim deležnikom, da ga izkoristijo po svojih močeh. Tudi s tem ni še nič narobe, eni dajejo telo drugi pa pamet, ali pa največkrat oboje hkrati. Problem je v tem, da tu ne gre za interese po delu za nedoločen čas, temveč za izjemno kratko in rizično projektno delo, ki redkim prinese doživljenjsko blaginjo. Pa tudi, če jim v finančnem smislu res uspe doživljenjska naložba, gre ob današnjih zahtevah zaostrene mednarodne konkurence pričakovati, da bo to bolj življenje terapije kot kaj drugega.

Ko smo ravno pri terapiji, moram iti … delat in ne športat.

Evo, umrl je šport!

V tednu pred tekmo med Olimpijo in Mariborom sem kar nekaj sestankov posvetil temi o diskriminaciji. Zbrani v ugledni druščini predstavnikov NZS, Mirovnega inštituta, Sindikata športnikov, našega Zavoda in še nekaj drugih veljakov, smo nadebudno tuhtali, kako bi lahko izkoristili tistih 400 evrov, ki jih da FARE (Football against Racism in Europe), da bi v nogometu izvajali malo higiene. Zdaj, ko smo združili moči, jih imamo vsaj 800.

In, kaj že dva dni gledam po TV-ju? Novice o priprtih navijačih, pretepe na ulicah, polomljene tribune in pretepe med igralci. Seveda bodo sledile kazni in naslednjo tekmo bo nekaj policajev več, potem pa spet vse po starem. Baje FIFA in UEFA namenjata zvezam kar precejšen budget za izvajanje preventivnih politik in drugih edukacijskih prijemov, ki naj bi varovali ugled športa. Očitno so te strategije v slovenskem nogometu tako subtilne, da jih moje oko še ni zaznalo. Sem pa tja seveda nalepijo fair play trak na majice igralcev in kolega namestnik ambasadorja za fair play se donkihotovsko razdaja na vse strani. Kaj lepšega, tako je formalnostim zadoščeno in svet se vrti naprej. Saj pravijo, žoga je okrogla. 

Pustimo huligane pri miru, saj ne želim drezati v njihove probleme z identiteto moškosti. Bolj me skrbi to, da se, tako pravi kolega iz prve roke, otroci iz šole v Polju na uri telovadbe sami razdelijo na čefurje in slovence in odigrajo partijo nogometa. Diskriminacija prvega reda. Potem pa ni čudno, da Jelinčič dobi petino glasov. Ironija je v tem, da za preventivo nihče nima ne časa ne denarja, ker ne prinaša političnih točk. Poleg tega pa je tisti, ki izvaja take akcije vedno v težavah, ko mora utemeljiti, da je ravno zaradi njegovega posega bilo manj nasilja, ali pa da bi ga brez njegove intervencije bilo še več.

Nekaj je dejstvo, športna tekma je že sama po sebi zgrajena kot konflikt in zato mora biti tudi moralna naravnanost vnaprej dogovorjena – od tod klic po fair playu in strpnem (športnem) reševanju konflikta. Žal se to drugo izgubi v žaru borbe. Tako fair play pogosto postane strošek, ki ga je športnik pripravljen plačati za ceno uspeha.

 Pa vseeno, če ste priča diskriminaciji, ukrepajte, da ne bo prepozno. www.rdeci-karton.si

Že nekaj časa se ukvarjam z mislijo, da nas paradigma totalne tekme potihem a vztrajno uničuje. Pod pretvezo konkurenčnosti vsi delamo več kot osem ur na dan. In seveda v to potiskamo že svoje otroke. Šport je lep primer tega, kako se stvarem ne streže oziroma kam bomo prišli, če tekmovalnosti ne bomo pravočasno zajezili. No in še preden bo znano, kaj pravi Jolanda, bi se rad obregnil ob pedagoško precej ponesrečeno idejo zavoda ŠKL, ki je v trinajsti, nesrečni, sezoni v šolski prostor uvedel tekmovanje za prvošolčke. Med dvema ognjema seveda.

Gre za pedagoški kriminal, če mene vprašate. Tekmovanje je namreč odnos posebne vrste, ki zahteva osebnostno zrele ljudi, ki se zavedajo predpostavk in tudi posledic, ki jih nosi tekmovalnost. Nekatere raziskave psihologov govorijo o tem, da otroci tja do dvanajstega leta niti ne razumejo za kaj gre pri tekmi. Kdor pravi, da je tekmovanje naravni način uveljavljanja svoje volje, se moti, če pri tem ne prepozna, da napredek civilizacije temelji predvsem na sodelovanju. Tudi socialni darvinizem, ki naj bi govoril, da gre za preživetje bolj prilagodljivega tega ne zanika. Kajti, tisti, ki se zna prilagajati, je namreč nagnjen k sodelovanju in ne k destruktivni tekmovalnosti v smislu, če ne dobim jaz, boš dobil ti in jaz ostanem brez. Tisti, ki pravijo, da tekmovanje gradi karakter in nas krepi, naj pomislijo, če ne gre zgolj za racionalizacijo avtodestruktivnega vedenja in za obrambni mehanizem, ki ne zmore kritičnega pogleda na lastno kulturo. Psihologi tudi ugotavljajo, da bolj stabilna kot je človekova osebnost (bolj zdrava), manj je želje po tekmovanju. Tekmovalnost je namreč inherentno kompenzatorne narave pravijo.

Zakaj pravim, da je to pedagoški kriminal. Zato, ker kot športni pedagog vem, kakšen čustveni naboj nosi tekma in kot športni filozof vem, da struktura tekmovanja vsiljuje paradigmo dosežka in zlahka vodi v konflikt oz. je tekmovanje že strukturirano kot konflikt interesov, ki ga razrešujemo v skladu s pravili igre. A žal otroci pri 6. in 7. letih tega ne razumejo tako. Ti otroci nimajo distance do igre, oni igro živijo in zato je tudi vsak poraz in izločitev iz igre zelo boleč. Dejansko sem tudi sam pred leti v otroški koloniji naredil tako napako. Zaradi nepremišljenosti in ponavljanja vzorca mojega predhodnika sem odličen tekmovalni sistem z vsemi razpredelnicami in razporedi tekem za cel teden naprej postavil med skupine delfinčkov, morskih konjičkov, morskih zvezdic itd. Na prvi tekmi teh malčkov sem najprej ugotovil, da jih več kot pol sploh ne zna metati žoge, kaj šele, da bi jim razložil pravila. Potem pa, ker je tekma pač tekma, je morala v skladu s pravili ekipa morskih zvezdic izgubiti. Kaj hujšega. Kakšen jok in mnogi so se stiskali k tovarišicam, saj niso hoteli odigrati še ene ponižajoče tekme - pravi športnik igra na dve dobljeni, mar ne. Drugi dan v koloniji, daleč od staršev, oni pa so izgubili na tekmovanju. Si predstavljate, na tekmovanju šteje namreč le zmaga… In da bi bila stvar še bolj travmatična, bi morali cel teden pred jedilnico na oglasni deski 3x na dan gledati resnici v oči - so pač rojeni luzerji. Ko sem videl, kaj počnem, sem se zgrozil sam nad seboj. Dragi Hosta, to je vse, kar si se naučil na difu – izpeljati dobro tekmovanje!

No in sedaj ugotavljam, da športna pedagoška stroka še vedno cepeta na mestu. Ne razumem namreč dejstva, da se tako z lahkoto tekmovalnost vnaša v šolski sistem. Polna usta so nas koristi, ki jih šport prinaša in da prihodnost zdravja nacije temelji prav na zdravem odnosu do telesa in športa. Dejansko pa delamo drugače. Če nagrajujemo tekmovalni rezultat, potem nam naj bo jasno, da bo telo postalo zgolj projekt ali vir, iz katerega je treba iztisniti čim več ali pa se mu odreči, saj je neproduktivno in zato nevredno identifikacije. To je daleč od ideje zdravega. Da niti ne govorimo o ideološki reprodukciji kapitalistične ideje, ki se povsem nesramežljivo smehlja izza pravil športnega tekmovanja.  

Mislim, popravite me, če se motim, da bi morali naše otroke najprej naučiti sodelovanja in uživanja v lastnih telesih in jim pustiti žoganje neokrnjeno. Z leti, če nam je to že kulturno usojeno, pa je potem lažje razumeti tekmovanje, kot izpeljanko sodelovanja, pri katerem gre za to, da v navideznem konfliktu dosežemo stanje napetosti, ki iz nas vleče najboljše kar znamo. V tem smislu ni poraženca in zmagovalca, saj nam gre za dobro igro. Seveda to velja samo do takrat, ko po tekmi vsi dobijo enake nagrade in ni rangiranja.

Če povzamem, tekmovanje uči otroke, kako biti boljši od drugih. Učiti pa bi jih morali, kako narediti stvari dobro in ciljati na prijetne občutke, ko s sodelovanjem dosežemo nekaj, kar sami ne bi zmogli nikoli. Dragi ŠKL-jevci in ravnatelji ter kolegi difovci, ki ste vstopili v to igro; kako je torej s tem?

Ne bi verjel, če ne bi tega pisal. Načeloma imam zadržke pred pretirano elektrifikacijo mojega zasebnega in profesionalnega življenja, a varianta z blogi je res dobra. Ker gre za prvi zapis naj povem, da me je sprovociral cehovski kolega, ki je pisal blog z vzdevkom, ki smo si ga izmislili in registrirali kot blagovno znamko pri Zavodu za fair play in strpnost v športu. Fant je sicer omenil, da nas pozna in da ne želi hoditi v zelje, ampak ker je pisal o marketingu, je bilo jasno, da gre za ‘marketing iz zasede’. Nič zato, tudi No Logo Naomi Klein je postal blagovna znamka in hvala bogu, da smo sportikus pred leti zavarovali.

No, zdaj se res oglašam sam in zdaj sem šele dojel – točno ta trenutek, da je blog kot enostaven produkt visoke IKT pravzaprav potreba. Seveda se da potrebo razumeti na več načinov. Glede na nekatere bloggerje gre za potrebo po izločanju, pri čemer velika potreba naredi več škode in smradu kot mala. Lahko pa gre tudi za potrebo v smislu kulturne participacije v javnem prostoru, pri čemer so še posebej dobrodošli tisti bloggerji, ki imajo jajca in povedo tisto, kar skozi druge medije ne morejo ali pa ne smejo. Trača načeloma ne berem saj je znak kulture dolgočasja…

V glavnem, svojo bloggersko potrebo bom skušal kulturno opravljati. Do nadaljnjega, torej …