Sportikus

Namesto uporniškega grafita, ki bi ga pričakovali od mladine, je na steber ob sankaški progi »nasprejal« svoje srce.

Razmislek ob knjigi Grozljivi gost: nihilizem in mladi; avtor Umberto Galimberti, založba Modrijan (2009)

Mladi 21. letni Nodar Kumaritašvili je podlegel pod težo in hitrostjo olimpijske industrije. Na najhitrejši progi na svetu (Vancouver 2010), za katero so mnogi opozarjali, da je prenevarna, je pustil svoje telo. Namesto uporniškega grafita, ki bi ga pričakovali od mladine, je na steber ob sankaški progi »nasprejal« svoje srce. Njegov duh pa bo še naprej služil olimpijskim idealom, so sklenili pristojni gospodarji športa. Ni bilo dovolj, da se mladci spuščajo s 150 km na uro po ledu in smukaške mladenke po snegu v tankem kombinezonu, zdaj mu bodo v spomin postavili stezo v Gruziji, olimpijci v Vancouvru pa naj sledijo njegovim olimpijskim sanjam, je rekel Rogge, predsednik olimpijskega planeta. Perverzno do konca! Če to ni dovolj jasno sporočilo, da si gospodarji športa želijo športnikov, ki spijo in sanjajo, ne pa tistih, ki razmišljajo in opozarjajo, potem dvigujem roke od svojega športno-političnega angažmaja.

In že poleti bodo gospodarji športa poslali mlade slovenske sanjače v Singapur na prve Poletne olimpijske igre mladih (15 -18 let). Bo kdo od varuhov otrokovih pravic kaj spregovoril? Bo kdo zaustavil to industrijo norosti, ki krade cvet mladosti? Olimpijski prodajalci sanj in upanja se v imenu univerzalnih vrednot miru in medsebojnega spoštovanja kopajo v krvi polomljenih kosti in zavožene mladostne ustvarjalne energije.

Jih že vidim in slišim kako spet krilijo z rokami, češ diletant iz hoste spet svoje simptome iz otroštva usmerja proti nam. Ne, ne gre za to. Za vsebino gre, simptomi gor ali dol. Vsak otrok ima pravico do odprte prihodnosti, ki vključuje tudi razvoj talenta, ki ga najde v sebi. Sprašujem se, mar ima športno telo v nekaterih športih res odprto prihodnost? Mar kolena in hrbtenice, ki pokajo pri petnajstih, dvajsetih, res ostanejo dostojno prožna do pričakovane starosti? Sprašujem se, koliko je v otrocih, ki trenirajo dvakrat dnevno in tekmujejo vsak vikend res iskreno njihovega, in koliko vašega, našega, ki vodimo športne organizacije, ustvarjamo športno politiko in poganjamo športno in medijsko industrijo na tem področju.

Vse več otrok je predebelih in vse več najstnikov se umika iz športa ugotavlja stroka. Nekateri vrhunski športniki ugotavljajo, da pogosto sploh ne gre več za primerjanje veščin, temveč za iskanje najbolj predrznega med pogumnimi in najbolj pohlepnega med grabežljivimi. Že sama logika prakse pove, da je na vrhu prostor le za enega. Torej tudi ob moralno najbolj čistih motivih, se pragmatizem hoje proti vrhu vse prevečkrat izrodi v agresijo, dominanco, egoizem in narcisizem (kar, mimogrede v javnih občilih, eden vodilnih športnih psihologov v Sloveniji označuje kot dober model osebnostnega profila vrhunskega športnika!?).

In tu ga srečamo – grozljivi gost tiho ždi za vsakim tekmovanjem. Nihilizem se vselej prebudi, ko duh ne prenese več zgrešene materializacije svojih motivov. Nihilizem je znak prepada med tem kar je in med tem kar bi moralo biti, da bi bilo dobro. Nihilizem je znak, da se duh odreka telesu, ker ga je izdalo, ne spregleda pa, da je že sam zavozil, ker ni prisluhnil svoji prvi naravi.

Tako kot so olimpijske sanje Kumaritashvilija, postale nočna mora olimpijskega gibanja, tako sanje naših staršev o raju na Zemlji, postajajo nočna mora naših otrok. Kot pravi Galimberi se nahajamo v času, ko se je prihodnost kot obljuba izjalovila in je pred nami prihodnost kot grožnja. Nihilizem ni samo znanilec zavračanja prevladujočih vrednot, temveč strahu pred prihodnostjo, če se bo tako nadaljevalo. In iz tega lahko izpeljemo, da je nihilizem znak še nerazvitega duha, ki se ne zaveda svoje neomejenosti pri materializaciji sveta. Zato nihilisti niso in nikoli ne bodo uporniki, temveč samo nergači in ciniki nesposobni prave družbene angažiranosti. Niso namreč sposobni uvida, da je treba spremeniti pogled in spremembe materialnega bodo nato sledile same po sebi. Strah pred prihodnostjo je popolnoma nepotreben. Strah nas naj bo samih sebe, če ne bomo jasno zavračali tistih, ki zlorabljajo temeljne življenjske postulate in ustvarjajo izredne medčloveške razmere bodisi v delovni, lokalni ali pa globalni skupnosti. Zato se morajo nihilisti otresti strahu, da bodo prepoznali – saj sami ne nosijo ustvarjalnega naboja – kaj in kako pa je lahko drugače, ko se to pokaže. Pri zdravljenju nihilizma vedno pride prav budistična modrost, ki pravi, da je bolečina neizogibna, trpljenje ob tem pa sami izbiramo.

Nihilizem v športu je treba prepoznati kot znanilca nove dobe. Glasnega znanilca, saj nas nagovarja na eni strani skozi neaktivnost najbolj pristnih članov družbe – otroci, in na drugi strani skozi najbolj atraktiven bio-potencial športa – vrhunski športniki.

Otroci, ki se ogibajo športu  niso nič krivi. Zakaj je temu tako, če je gibanje naravna potreba, naj se vprašajo pedagogi in tisti, ki poučujejo športne pedagoge in delajo šolsko športno politiko. Ti otroci samo čutijo, da to ni za njih, ne vedo pa kaj je za njih, ker jim niti ni ponujena prava stvar. Šport ima več počel (tako naravnih kot kulturnih) in če bi športna pedagoška stroka pred leti malo več časa posvetila premisleku, kako prilagoditi šport otrokom, ne pa kako hitro zgraditi čim več šolskih telovadnic, ki pa naj bodo po meri rokometnega igrišča, da jih bodo popoldan uporabljali še lokalni rokometni, nogometni, košarkarski in odbojkarski klubi, bi bila današnja športna vzgoja čisto drugačna in objekti veliko cenejši ter bolj pogosto nasejani tudi pri vrtcih. Otroci se umikajo iz športa, ker jim ponujamo prevelike in pretrde žoge ter rezultat izmerjen s štoparico in metrom namesto zgodbe z nasmehom. Starostnikom pa niti na pamet ne pade, da bi se podali v molilnice atletizma in telesnega fašizma.

Če smo do sedaj gledali okoli sebe in spoštovali avtoritete z raznimi znanstvenimi nazivi, funkcionarsko in politično močjo ter slepo ponavljali tisto, kar so počeli uveljavljeni vrstniki, je sedaj čas za vpogled vase. Če je zahodna znanost v raziskovanju materialnega sveta prišla tako daleč, da z lahkoto razbije atom na kvarke, potem je sedaj čas, da se kontemplativno obrnemo navznoter in razbijemo nekatere družbene predsodke in avtoritete tudi v športu. To ne bo nasilno razbijanje, to bo kvantni preskok in kdor ne more slediti etosu novega sveta, se bo razgradil sam od sebe ali pa implodiral v svoji samovšečnosti in samozadostnosti.

Kaj ima pri tem Galimberi in Grozljivi gost? Knjigo priporočam vsakemu športnemu pedagogu, saj nastavlja ogledalo našemu delu in stroki. Po branju pa je čas za akcijo, te pa smo v športu vajeni, kajne. Prelepo je živeti, da bi se vdajali nihilizmu. Nalijmo temu grozljivemu gostu čistega vina. Napijmo se življenja! Strast in ne pritlehno klečeplazenje pred birokracijo in kurikulumi! Igrivost in sprejemajoča ljubezen in ne zaslepljena tekmovalnost in egoizem! Radostno uporništvo naj bo naše vodilo!

Psi in mačke ter nekaj ljudomrznežev imajo v Mostecu, po mnenju sodišča, več pravic kot otroci in njihovi skrbni starši!!!!

Ob uživanju prvomajskih počitnic, ko spustiš svoje otroke na pašo skupaj z otrokom v sebi, v Nedelu iz 25. aprila preberem grozljivo vest. Nekaj staršev iz Mosteca v Ljubljani je na zelenici pred vrstnimi hišami postavilo igrala, nekaj drugih staršev, pa jih je odstranilo. Nato so skrbni starši leto kasneje spet postavili leseno hiško s toboganom in gugalnico, pa so se solastniki te trate zatekli kar k tožbi, češ, da so jim kratene pravice do miru v soseski, saj otroci pri igri kričijo in pri tem poteptajo travo. In kaj hujšega, cena nepremičnine zato pada (sem mislil, da temu botrujejo drugi razlogi, o katerih se govori vsak dan, cene pa itak ne padajo).

Sodišče je ugotovilo, da, ker je trata v solastništvu tako prvih kot drugih staršev, so vsi v enakopravnem položaju in morajo skrbeti za trato, jo ohranjati in vzdrževati, kot je bilo načrtovano. Ne, sodišče se ni spraševalo o pravicah otrok, temveč o lastništvu nad travo. Ne, ni se spraševalo o socialni povezanosti otrok, ki se igrajo in staršev ali babic, ki jih od daleč spremljajo in kramljajo na klopcah. Ne, sodišče se ni spraševalo o znanju, ki ga otroci pridobijo, o čustvih, ki jih otroci doživljajo ob igri in veselemu komuniciranju (za produktivnega državljana, ki se mora naspati ali v miru pogledati poročila, je to seveda moteče vpitje)  in zdravju, ki ga otroci dobijo skozi igro. Ne, sodišče niti ni pomislilo, da bi na račun lepo urejenih (po otroških merilih) in varnih otroških igrišč, bila bolj prazna zdravstena kartoteka otroka. Ne, niti na naravno potrebo po druženju niso pomislili. Ne, ne gre za blaginjo vseh, gre za pravico posameznika, kajne. Ne, ne gre za otroke, gre za solastništvo, kajne gospod minister, saj smo vendarle pravna država!? In ne, ne gre za to, da bomo znali uživati v tem, kar imamo, ampak, da bomo imeli čim več, da bomo potem lahko v miru počivali, kajne spoštovani premier, saj smo vendar v ekonomski krizi!?

56. člen ustave RS govori o pravicah otrok: »Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Posebne pravice uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. [...]«

Torej, spoštovana, če že toliko energije izgubljate s tremi bulmastifi, dajte jo vsaj kanček nakloniti otrokom in jim malo prisluhnite. Morda pa oni vedo, kako najdemo izhod iz te krize. Ne gre za ekonomijo in ne gre za pravo, vam bodo povedali.

Ta zapis bo bolj kratek, ker ne gre veliko filozofirati, niti časa nimam. Rad bi samo nastavil ogledalo ob tragičnem dogodku, ki se je zgodil še pred uradno otvoritvijo OI v Vancouvru pred dnevi.

Mladi 21. letni Nodar Kumaritašvili je podlegel pod težo in hitrostjo olimpijske industrije. Na najhitrejši progi na svetu, za katero so mnogi opozarjali, da je prenevarna, je pustil svoje telo. Njegov duh pa bo še naprej služil olimpijskim idealom, so sklenili pristojni gospodarji športa. Ni bilo dovolj, da se mladci spuščajo s 150 km na uro po ledu v tankem kombinezonu, zdaj mu bodo v spomin postavili stezo v Gruziji, olimpijci v Vancouvru pa naj sledijo njegovim olimpijskim sanjam, pravi Rogge. Perverzno do konca! Če to ni dovolj jasno sporočilo, da si gospodarji športa želijo športnikov, ki spijo in sanjajo, ne pa tistih, ki razmišljajo in opozarjajo, potem dvigujem roke od človeštva.

In čez dober mesec bomo imeli v zibelki nacionalnega ponosa, v Planici, podobno zgodbo. Mladi fantje bodo leteli vse tja do 240 metrov po zraku. Več kot 100 na uro z odskočišča v brezno. K sreči smrtne žrtve še ni bilo, bilo pa je nekaj hudih poškodb, ki smo jih itak pozabili ob naslednji dvestotici. Imamo največjo skakalnico na svetu, so nas polna usta. Z norostjo se hvalimo pred svetom, ker zgolj po naključju še nihče ni dovolj hudo padel na glavo. Kar nekaj novinarjev in še več športnih funkcionarjev, ki se zdaj zgražajo nad nemarnostjo prirediteljev, ki niso poskrbeli za varnost, se bo čez dober mesec šopirilo s planiškimi daljavami. Zgolj naključje in čisto nič drugega nas loči od tragedije, ki se je zgodila sankaču.

Zakaj zgolj naključje? Ker je logika, ki stoji za tem popolnoma enaka. Hitreje, višje, močneje – dokler se ne zalomi. Potem pa korak nazaj in zopet dva naprej v isti smeri. Tako v Vancouvru, tako v Planici, tako na Wall Streetu. No in to naključje oziroma te okoliščine, ki kličejo po takem naključju so seveda nacionalnega pomena ter sofinancirane iz davkoplačevalskega denarja???

In že poleti bodo gospodarji športa poslali mlade slovenske sanjače v Singapur na prve Poletne olimpijske igre mladih (15 -18 let). Bo kdo od varuhov otrokovih pravic kaj spregovoril? Bo kdo zaustavil to industrijo norosti, ki krade cvet mladosti? Olimpijski prodajalci sanj in upanja se v imenu univerzalnih vrednot miru in medsebojnega spoštovanja kopajo v krvi polomljenih kosti in rakastih tvorb družbe na razprodaji.

Ampak, kaj bi zdaj o tem. In da niti ne omenimo, da ima Majdičeva baje s seboj 40 parov smuči, in da je nanašanje maž, ki zagotavljajo dobro drsenje zdravju izjemno škodljivo početje, ki se ga opravlja v posebnih kontejnerjih, kamor športniki nimajo vstopa zaradi strahu pred zastrupitvijo…

Preštejmo najprej medalje, ki jih naši osvojijo. Naši!

Ogledalce, ogledalce na steni povej,…

Teza: Zakon o športu (ZŠ) in Nacionalni program športa (NPŠ) legitimizirata protiustavno početje in uvajata totalitarizem na področju športa.

Slovenska športna scena je zelo bogata s tekmovalnimi dosežki in primerljiva z najboljšimi. S političnimi dosežki športne funkcionarske elite pa se ne bi ravno hvalil naokoli. Zadeva je jasna. Politika, na nacionalno mislim, ni športna tekma. Žal pa je v njej vse preveč tekmovalcev, ki se kot rakavi tumorji grebejo za čim večji prostor, ne vidijo pa, da se jim ožajo pljuča. Gostitelj namreč, je s tem obsojen na kratek dih. Kratkega diha je tudi naša športna politika.

Na športno smrt (oba dokumenta namreč ciljata, da Slovenci nekoč postanemo športna nacija) je obsojeno slovensko ljudstvo, saj so funkcionarjem in drugim športnim delavcem z ZŠ in NPŠ omogočili, da kršijo ustavne in temeljne človeške pravice, ki razkrajajo medčloveške vezi. Da pa je vse skupaj še bolj sprevrženo, se politika športa na koncu vselej lahko zanaša na zdravo pamet posameznikov, ki bodo skrbeli za svoje užitke in zdravje na svoj način. Torej, ne glede na to, kaj politiki v športu počnejo, bodo rasli Kozmusi in Čopi in v deželi slovenski se bo še naprej hodilo v hribe.

K stvari. V športu se pod okriljem ZŠ in NPŠ kršijo naslednji členi ustave RS:

- 35. člen, ki govori o varstvu pravic zasebnosti in osebnostnih pravic: »Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.«

- 56. člen, ki govori o pravicah otrok: »Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Posebne pravice uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim in drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon. [...]«

35. člen je kršen na več načinov posredno, neposredno pa so športnikom kršene ustavne pravice z uveljavitvijo anti-doping zahtev. MŠŠ in OKS sta mnogim športnikom z ustanovitvijo nacionalne antidoping agencije in s pogojevanjem nastopanja športnikov na mednarodnih tekmovanjih vzela pravico do nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti ter zasebnosti. Več naj o teh kršitvah govorijo športniki, ki jih veliki olimpijski brat nadzoruje 24/365.

56. člena pa očitno športni politiki sploh ne poznajo. Otroci, naše bogastvo, so veliko več vredni kot dober športni material, iz katerega je treba v zlati dobi motoričnega učenja in treniranja oblikovati športno telo (NPŠ to opredeljuje kot proizvodna cena – analiza političnega diskurza v športu je več kot nujna), ki bo donosno tja do 30. leta za posamezno športno panogo in naprej kot potrošnik raznih rehabilitacijskih in terapevstkih storitev, kot pa bitja, ki jim zapuščamo prelepi svet in odnose na njem. Posebna skrb za otroke je v športu res »posebna«. Tako posebna, da nekateri izvajajo resna tekmovanja že za otroke stare do 8 let. Olimpijske igre pa se naslednje leto v Singapurju pričnejo dogajati že za 14-letnike.

Prav »posebna« skrb za najmlajše vre tudi iz pravilnikov, ki podpirajo zakonito uresničevanje NPŠ. Gradnja in oprema šolskih telovadnic, naprimer, sledi kriterijem in standardom posameznih športnih panog (košarkarskih, rokometnih itd.). Tako se sredi najbolj ideološko občutljivega polja, sredi šole, dogaja subtilno nasilje športne stroke, ki z namenom vzgajanja športnikov otrokom vsiljuje standarde mednarodnih športnih tekmovanj. Šolske športne dvorane so narejene po meri mladega moškega in ni čudno, kar začuda spet ugotavlja ista stroka in celo isti ljudje, ki so podpisani pod take pravilnike, da otroci pri koncu osnovnega šolanja že bežijo iz nasilnih telovadnic v prijetna in varna sedala. V vrtcih pa so se v strahu pred takim športom, zaprli kot v zaklonišče. Otroci se v eni in isti sobici prehranjujejo, spijo, norijo, se učijo in imajo po zakonu možnost, da tudi garderobo vštejejo v prostor za telovadbo. Več kvadratnih metrov je namenjenih za parkiranje avtomobilov ob vsakem vrtcu, kot pa za športno igralnico, ki ima neprimerljive družbene učinke.

V kontekstu zgornjega pa se jasno pokaže manipulacija ideologov, ki so sprejeli klasifikacijo športa, ki opredeljuje športno vzgojo v ZŠ kot tisto, ki se dogaja zunaj obveznega šolstva, ne glede na pojavno obliko. Torej se nam, dragi starši, ni treba ukvarjati s skrbjo pri športni vzgoji, tudi če se ta izvaja v obliki nasilnih treningov za razvoj ekstremne gibljivosti, hitrosti, moči itd., ki bo prišla prav na naslednjih olimpijskih igrah. Če pač naš otrok, se opravičujem, naš material (kolena, vretenca itd.), ne bo zdržal do naslednjih iger, bodo že poskrbeli športni zdravniki in psihologi, da bomo razumeli, da s športom ni nič narobe. Naš otrok je problem, kot je že v navadi pri družbenih patologijah. Pravniki so v tej športni zgodbi posebna kasta, ki je tu narobe dojela, kaj pomeni biti hudičev odvetnik.

Poleg tega pa se s klasifikacijo športa, ki jo opredeljuje ZŠ, z namenom manipulacije, jemlje prostor pod soncem športni vzgoji, ki je stvar rednega šolskega programa in ki naj bi mela povsem druge cilje in vlogo, kot športna vzgoja po ZŠ.

In še na kratko o omenjenem totalitarizmu. V letih samostojnosti se ideologija in tudi ljudje na vodilnih športnih položajih niso bistveno menjavali, kaj šele spreminjali, kar ni dobro niti za transparentno delovanje niti za politično evolucijo. Še več, stroka in politika sta v športu sparing partnerja (lobi OKS – FŠ kreira usodo slovenskega športa), kar več kot očitno škoduje stroki in praksi. V tem času se je ob podpori ZŠ izrazito priviligiralo OKS in zapravilo ideološko in kulturno dediščino Partizana Slovenije. Nacionalna strategija razvoja športa je postala enaka olimpijski medijski trgovini. Medsektorsko sodelovanje je popolnoma zanemarjeno (izjeme zgolj potrjujejo dejstvo, da politični sistem ne deluje pravilno) in socialni ter makroekonomski učinki, ki bi jih šport tako lahko zagotavljal, niso na obzorju te politične volje.

Za ta zapis sem se odločil, ker me navdaja brezup, da tudi po drugem sestanku z vodilnimi na MŠŠ, ne bodo materializirane potrebne in pomembne ideološke spremembe v slovenski športni kulturi. Večina športnih delavcev in funkcionarjev bo najbrž zgroženih nad to podobo športa, v katerega zrem. Nič zato. Obstoječim lobijem je v športu z legitimizacijo ustavnih kršitev in z uvedbo totalitarizma uspelo dobiti široko podporo. Bolj me skrbi, da pravniki, politologi in pedagogi (predvsem športni) ob vsem tem mirno vodijo to karavano naprej. Pravičnost je kot pravni ideal iz ZŠ in NPŠ izrinjena in s tem se politika športa v RS odreka tudi etičnemu. Emancipatorske moči tako v politiki športa ne dobi niti etika, niti prava civilna družba, ki se jo eksplicitno podredi interesom OKSa ali pa se jo s popkovino veže na FŠ. To priča o šibkosti politične misli in materije na področju športa, ki je omogočila, da močna korporativno-znanstvena oblast legitimno izvaja nasilje nad vsemi svojimi nasprotniki.

35. člen prepuščam vrhunskim športnikom in podpiram borce za svobodo, kot sta Kozmus in Čop. Če se odrekate ustavni pravici po zasebnosti in če dopuščate, da se vaši krvni vzorci (vaši geni) uporabljajo za znanstvene namene kreiranja kiborg-ljudi, potem zahtevajte čim več. Brezpogojno zahtevajte nemogoče! Vse ostalo je klečeplazenje.

56. člen pa – o tem bi rad slišal malo več od vas, dragi pravniki na OKS ter športni pedagogi, jaz sem vedno bolj brez besed.

Pri totalitarizmu pa mi sreča ne bi mogla biti bolj naklonjena, saj MŠŠ vodi prav politolog. Kaj pravite, minister?

Pa vi, kaj pravite, gre končno zares? Če gre, se bo moji tezi zoperstavila antiteza, ki bo vodila do nove zavesti? Za to rabimo bodisi nove ljudi, ki jih žene alegre rebeldia (radostno uporništvo), ali pa katastrofo, ki bo funkcionarske perverzneže postavila spet nazaj na realna tla. Ker se mi zdi oboje taktično primerno, predlagam, da katastrofo pospešimo tako, da se namesto s kozmetiko fair playa začnemo ukvarjati s civilno-pravnim kirurškim posegom v šport in da kakšnega sprevrženega funkcionarja končno zamenja politično zrelejši primerek. Najprej kaznujmo vsakega trenerja, ki zahteva, da se namerno poškoduje tekmeca. Potem funkcionarje raznih zvez in klubov, ki mimo ugotovitev psihološke in medicinske stroke skozi tekmovalni in trenažni proces kršijo 56. člen ustave RS. Uveljavljena anti-doping kampanja naj se končno prepozna kot instrument zavajanja javnosti z namenom preživetja olimpijske multinacionalke in kot kršenje 35. člena ustave RS. In v politiki končno vzemimo tudi šport zares, saj je biopolitično orodje per se in par excellence.

Postavimo končno človeka pred šport!

Poletje je čas kislih kumaric, ki pa v slovenski športni politiki uspevajo skozi celo leto. Ne bom pisal o tem, da je ministrstvo uspešno razdelilo (bolje dodelilo) večmiljonski evropski denar enemu nosilcu slovenskega športa in da je bil razpis tako nastavljen, da je tudi samo en lahko bil uspešen. O diskriminaciji, o kateri se nihče ne upa spregovoriti in bi lahko bila razlog za zanimivo sodno razpravo, tudi ne bom pisal. In ne bom pisal o tem, da poznam vsaj dva dobra projekta, ki bi ojačala športno kulturo v Sloveniji, eden celo mednarodno, in pri tem ta prvi, ki je sedal dobil vse ne bi ostal podhranjen.

Niti ne bom pisal o novi pobudi po “slovenski ustavi športa”, ki jo režirajo monopolisti telesne kulture na slovenskem. Naj tokrat pišejo drugi o mojih komentarjih. Prilagam kolumno kolega Ota Giacomellija, kjer se ozre po mojih pripombah na predloge novega pravilnika OKS-ZŠZ, ki so ga dali v javno debato.

Ja, kos kruha, kisle kumarice, rezino šunke in sir, smo ponavadi dobili na športnih dnevih. In v športni politiki ni nič drugače. Kruha in iger, kajne gospodje funkcionarji.

**************************************

Nedelo, 19.07.2009

Destruktivni olimpizem

Zavestno se postavljam v vlogo ‘odvetnika humanosti’, saj menim, da je to edini način, da bodo uveljavljene strukture izzvane k malo bolj poglobljenemu razmisleku, ki postavlja – prosto po Chomskem – človeka pred šport. Politično filozofijo, ki jo zagovarja in iz katere izhaja olimpijsko gibanje, je treba soočiti s temelji humanistične misli in jo s pomočjo socialno-ekološke misli zaustaviti pri nadaljnjem uničevanju telesne kulture.«

S tem, le na prvi pogled malce presenetljivim (strnjeno povzetim) uvodom filozof dr. Milan Hosta začne kritiko osnutka novih pravil Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez (OKS-ZŠZ), o katerem je zadnje tri mesece potekala javna razprava. Osnutka nove »ustave civilnodruštvene športne sfere« v Sloveniji se je, »računajoč, da gre (v javni razpravi, op. p.) za več kot zgolj odrsko demokracijo«, lotil na način, ki že na prvi pogled presega običajne okvire pretresanja takšnih dokumentov v javnosti. Dr. Hosta, tudi član Slovenske olimpijske akademije (»ki itak živi in po svojih močeh deluje le zaradi peščice Don Kihotov, in ne zaradi sistematične podpore OKS«), je prepričan, da se je na stvari mogoče ozreti neobremenjeno le zunaj varnega objema institucije, v kateri deluješ. »Samo tako bo mogoče ujeti še zadnji vlak, ki pelje k humanizaciji sodobnega športa.« Njegovi pogledi na osnutek novih pravil OKS so predvsem konceptualna in ideološka kritika stanja v svetovnem in slovenskem športu. »Najmočnejše ideološko gonilo sodobnega športa,« pravi dr. Hosta, »je prav mednarodno olimpijsko gibanje, ki je obenem tudi najbolj skomercializirano. Podrejeno je reprodukciji kapitala, ki nima nobenih obveznosti do Slovenije, temveč zgolj do lastnikov multinacionalk, ki zaradi maksimiranja dobička zlorabljajo promocijo moralnih vrednot.«

V času korenitih sprememb – zgolj z namenom krepitve športne kulture v Sloveniji – bi zato po njegovem mnenju kazalo razmisliti celo o možnostih in učinkih razdružitve OKS in ZŠZ oziroma o popolnoma novi organiziranosti društvenega športa, in ne le o korekciji obstoječega. »Socialno-ekološka pozicija namreč ne more odobravati destruktivnega neoliberalnega sistema obstoječih športnih tekmovanj, ki poosebljajo neskončni pohlep kapitala. Ta se ne ozira na žrtve in manipulacije z mladimi športniki, ki imajo destruktivni učinek na družbeno ozračje,« piše dr. Hosta, prepričan, da zato na nacionalni (ljudski oz. civilni) ravni v športu ne bi smeli prepustiti primata olimpijskemu gibanju z Mednarodnim olimpijskim komitejem (MOK) na čelu, saj je v njem »treba prepoznati multinacionalko s fašističnim in nacističnim poreklom«.

Dr. Hosta avtorjem osnutka novih pravil OKS najbrž res upravičeno očita konformizem do olimpijskega gibanja kot prevladujočega »ideološkega gonila sodobnega športa«. V praksi se drugačna formula niti ne izide, saj krovna slovenska športna organizacija potrebuje soglasje MOK k svojim pravilom, če hoče ostati sestavni del olimpijskega gibanja. To pa še zdaleč ne pomeni, da dr. Hosti ni treba prisluhniti in upoštevati njegovih kritičnih misli tudi v nadaljnjih fazah pisanja novih pravil OKS. Vsekakor si je mogoče z njimi veliko bolje pomagati kot z minimiziranjem pomena nove »ustave civilnodruštvene športne sfere«, kar je zadnje poldrugo leto perfidno počelo aktualno vodstvo OKS. Javna skrivnost je namreč, da se večina izvršnega odbora OKS s predsednikom Janezom Kocijančičem na čelu tako in tako prizadeva, da nova pravila, ki že z zdajšnjim osnutkom korenito posegajo v uveljavljena razmerja v naši krovni športni organizaciji, vsaj v tem mandatu (še) ne bodo sprejeta. To je mogoče, kajti velemojstri statusa quo v slovenskem športu imajo trdno v rokah tudi glasovalni stroj v skupščini OKS, ki še nikoli ni odpovedal.

Oto Giacomelli

Od filozofije do ekonomije oziroma je danes bolj aktualno reči od ekonomije do filozofije ni daleč. Ja, v krizi, ko se stresejo tla pod nogami, se tudi ekonomisti zavejo, da pravzaprav prave narave življenja ne moremo pretentati. Pohlep, požrešnost, dobičkonosnost in podobne človekove kaprice nikoli ne prinesejo nič dobrega. Nismo ne prva ne zadnja civilizacija, ki se je ujela v lastno past. Najslabše, kar se lahko zgodi je, da se poleg ekoloških zgodijo še socialne katastrofe in si tako zanko okoli vratu zategnemo do konca.  

Dovolite mi, da na kratko pogledamo kako je s pretiravanjem te vrste v športu. Če je gibanje naravna potreba, potem je ne moremo zadovoljiti za nazaj ali pa za naprej, temveč vselej le sproti. To je tako kot pri prehrani; če se naješ za nazaj ali za naprej si kaj kmalu predebel. Potreba po gibanju nas torej nagovarja, da sledimo logiki narave, kjer ni ničesar preveč ali premalo oziroma stalno lovimo pravo pot. Profesionalni šport pa sledi drugi logiki. Tam ne gre več za zadovoljevanje zgolj naravne potrebe, temveč za mnogo več. Gre, če poenostavimo, za vžig diktature kapitala na človekovo telo, ki postane produkcijsko sredstvo, ki mora zagotavljati dobiček. Delničarji telesa neusmiljeno pritiskajo na kosti in mišice, saj so zahteve globalnega športnega trga neizprosne. V tej perverziji izkoriščanja se gre tako daleč, da tudi športnik sam postane delničar lastnega telesa. Tako se zgodi raztelešenje človeka. Tako se zgodi nepremostljiv prepad med naravo in kulturo. In tako se nam je zgodilo, ko smo se postavili nad naravo, češ, da jo bomo že obvladali z našo tehnološko kulturo in gensko spremenjeno hrano. Po domače, zmanjkalo nam je tal pod nogami, ker smo se odrekli naravi.   

Dosmrtna renta za športni dosežek je do konca izvedena odtujitev od produkcijskega sredstva – telesa športnika. Sporoča točno to, proti čemur se borimo v ekonomiji – izčrpavanje dobrih podjetij na račun kapitalskega donosa za posameznika ali skupinico, ki s podjetjem upravlja. Tako kot se mora danes dobičkarski kapitalist soočiti z vse glasnejšim negodovanjem množic in se boji upravičenega nasilja, tako se mora športnik bati svojega telesa, ki mu bo ob končani karieri grenilo vsakdan. In zato naj bi prejemal še rento?

Na ekologijo telesa smo pozabili; v času obilja, se gremo iz-obilje. V času miru, iščemo vojno. V času svetovnega etosa, stavimo na nacionalni ego. 

Iz noči, z lučmi delamo dan, ker nas je strah samega sebe. Jaz se svoji renti odrekam, ker ne vem, če nisem tudi sam tajkun svojega telesa in svojih misli.   

Več kot polovica Nemcev in Francozov je za bojkot olimpijskih iger, nam kaže spodnja preglednica, Italijani, Angleži in Španci pa tudi ne zaostajajo veliko.  Večina evropejcev pravi, da bi morala zunanja politika njihovih držav temeljiti na zaščiti človekovih pravic po celem svetu, pri tem pa jih je večina za igre v Pekingu slišala preko poročil o protestih zaradi nasilja Kitajcev v Tibetu. Tudi ankete so seveda izvrsten način manipuliranja z javnim mnenjem, ki potem postane razlog za uveljavljanje različnih populističnih političnih ukrepov, češ, volilci so tako hoteli.   

OPENING CEREMONIES ATTENDANCE

“How much would you support or oppose the attendance of [Nicolas Sarkozy, Silvio Berlusconi, Jose Luis Zapatero, Angela Merkel, Gordon Brown, George Bush, Yasuo Fukuda] at the opening of the Olympic Games in China in 2008?”

Base: All EU adults in five countries, Japanese and US adults

Note: Percentages may not add up to 100% due to rounding

“How much, if anything, have you heard about the recent global protests surrounding the freeing of Tibet from Chinese rule?”

Base: All EU adults in five countries, Chinese, Japanese, and US adults

Ne vem, kaj si vi mislite, a če mene vprašate, je tole še ena od poti varovanja kapitalskih interesov in ohranjanja moči “razvitih” nad ubogimi. Ja, res je, Tibetancem so bile kršene pravice. In? Pa Guantanamo? Pa prosta prodaja orožja po ZDA? Pa evropska kolonizacija Afrike v prejšnjih dveh stoletjih, pa nemški nacizem in italijanski fašizem pred šestdesetimi leti? Pa francoski priseljenci, Sudan, Afganistan? Pa mošeja v Ljubljani in izbrisani državljani? A je kdo pred dvema letoma bojkotiral igre v Torinu, ker so tudi v Italiji ljudem kršene človekove pravice?

Ko je Peking kandidiral za OI, je zavestno odprl vrata trojanskemu konju in verjemite, da so se dobro zavedali, kaj jih čaka. Tudi na kršitve človekovih pravic so se pripravili, tako kot še mnogokje, ko se pripravlja največji svetovni spektakel. Zagotovo je to izvrstna priložnost, da se Kitajska znebi oznake tretjega sveta in da se zavemo, da življenje nas “razvitih” ne bo več tako lagodno, saj si tudi več kot milijarda Kitajcev želi odrezati kos svetovne pogače. Dvoličnost, ki jo kažemo pri tem je le še znak več, da nas nekaj od znotraj grize, pa si ne upamo priznati. Še več, od Kitajcev zahtevamo okoljsko prijaznost, pred tem pa smo jim vso težko industrijo prodali z iskrenim interesom po večjem profitu za peščico ljudi.

Zatiskati si oči pred dejstvom, da je svet res samo en in da je Kitajska kultura že dolgo prisotna na njem, je znak naše nebogljenosti in zaslepljenosti. Kitajcem smo vsilili našo družbeno igro, naše olimpijske igre, zdaj pa, ko nas premagujejo, pravimo, da to ni fer. Kako nizko so se nekateri pripravljeni spustiti, kažejo osebne odpovedi udeležbe politikov na otvoritveni slovesnosti, pri tem pa si želijo, da bodo njihovi športniki čim uspešnejši in naj ne mešajo športa s politiko.

Kruha in iger, pravijo.

Danes zjutraj me je Igor E Bergant sprovociral z intervjujem na temo hedonizma v športu. Pogovor je bil ravno toliko kratek, da ko se ogreješ, je že vsega konec. Nekaj misli se mi je še potem motalo po glavi in naj bo tole bolj beležka…

V športu je hedonizma vsaj toliko kot askeze. Dejstvo je, da brez izjemnega napora in dolgoročnega usmerjanja energije v skrbno načrtovan vadbeni proces, danes ni uspeha. Torej je vrhunski šport bolj askeza, kot kaj drugega. Je pa tudi res, da v tem tiči kanček hedone. Recimo, da gre pri hedonizmu za goli užitek, za zadovoljevanje čutnih potreb, ki segajo od mesenih užitkov do vizualnih in tudi virtualnih. Športnik se sicer res odreka marsičemu in na vsakem treningu se izkaže njegova predanost askezi, ki se steče v tekmovalni dosežek. Pri tem je prostor za hedonizem šele po tekmi ali po koncu sezone in v tem je trik. ŠPortnik uživa, ker ve, da bo potem lahko užival. Torej to še ni hedonizem, diši pa že po njemu. 

Imamo pa tudi take šampione, ki pravijo, da uživajo že v samem športnem aktu. Težko bi temu rekel hedonizem, saj dober športni akt temelji ravno na vloženem trudu in odrekanju. Po drugi strani pa je res, da je potreba po gibanju ravno tako stvar nagona in vsaka prepustitev nagonu se izteče v užitek, saj se ob tem ne oziramo na posledice, ker je zadovoljitev nagona notranje osmišljena.

Kolegi športni psihologi ugotavljajajo, da je agresivnost (seveda usmerjena k športnemu cilju) zaželena karakteristika v športu. Problem pa nastane, če je trener sadist, športnik pa mazohist. Tako dobimo zmagoslavno kombinacijo, ki se napaja ravno v užitku – kar naj bi bilo dobro. Zlo pa je v tem, ker je to užitek na račun športnega telesa, ki slej ko prej poklekne pod težo trenažnega nasilja.

Še ena zanimiva plat hedonizma v športu se odpira. Gledalci se naslajamo nad silovitostjo športnega akta, projeciramo svoje želje na športnika, ki če je treba, nosi ves nacionalni patos, a vendar ostajamo na varni razdalji izven arene. Kot pravi Žižek, da potrebujemo Tibetance, da so duhovni namesto nas, tako potrebujemo športnike, da so asketi namesto nas. Oni naj se trudijo, odrekajo, trenirajo, naj bodo 24 ur na voljo doping policiji, naj iščejo meje mogočega, mi pa bomo njihovo dramo živeli skozi formo voajerja, in se mu na koncu z aplavzom zahvalili za užitek, ki smo ga bili deležni ob tem. Medtem, ko se športnik na cilju zgrudi na tla, mi zadovoljni, da je dal vse od sebe, nazdravimo s prijatelji in naročimo novo rundo. Če je druščina nagnjena k hedonizmu, bo šele jutro pokazalo svojo zadnjo plat. Perverzen je športni spektakel, kajne.

In nenazadnje, welness industrija je najboljši približek hedonizmu. Kultura toplic, razvajanje z masažami, ki spodbujajo različne čutne senzacije, kopel v čokoladi z lističi vrtnic, poduhovljeni izleti v naravo in energijske ekskurzije na druge frekvence so trendi sodobnega telesno-kulturnega hedonizma. Športno-rekreativni hedonizem pa gre v smeri avanturizma, eksotičnega all-inclusive turizma, kjer se po teku po peščeni plaži sprostiš ležeč na blazini v hladnem bazenu s koktajl barom na sredini in ti dve bikini domorodki prodajata popoldanske izlete v notranjost obljubljene dežele. Za ohranjanje moškosti pa so na voljo adrenalinski parki, vožnje z motorji, vodnimi skuterji, letenje po zraku in instant potapljanje.

No, in ker smo ravno pri instant kulturi, morda so še najbolj pristni hedonisti različni street športniki (skejtarji, bajkerji, basketaši itd.), ki se ne ozirajo na družbene standarde ali pravila igre, ampak si dajo duška po svoje in če ob tem ali pa po tem prižgejo kakšen joint nimajo moralnega mačka, ker iz športa ne delajo scene. Scena so oni sami, iskanje užitka pa edini scenarij.

Kaj pa erotika in šport? Meseni užitki in pogledi v športu? Drugič…

Začelo se je pred meseci, danes, oziroma včeraj zvečer, se je zgodilo. Ja, še v drugo sem pospremil na Svet deklico. Še. Spet. Ja, treba je! Ja, relativnostna teorija ni zgolj iluzija. Kaj in kdo je tu Svet!

Gaja Julija, princeska, tole je zate.

Blog (virtulani odnos) je zadnja uteha, ki se je oprijemlje človek, da si ne bi priznal kako je ubog. S prijatelji smo nazdravili na tvoje zdravje in se zapletli v debato, ki ji ni konca. Hvala bogu, s tem smo potrdili, da življenju ni konca in to je uteha, s katero grem danes z veseljem spat. Otroci ste naša uteha. Na vas polagamo upe, da ne boste šli po naši poti.

Dragi moji najmlajši, draga Tia Lucija in Gaja Julija, mi smo delali po svojih najboljših močeh in ravno ta zaverovanost v svoje moči nam sedaj kaže svojo temno plat. Mi, ki smo mislili, da smo mi, postajamo brezoblični, brezobzirni in brezciljni. Ne vem kako bomo šli jutri naprej in prav nič me ne skrbi, dokler ne pogledam vama v oči. Mi smo se ujeli v paradoks, ki pravi, da tako ne gre več naprej, drugače pa tudi ne znamo. Edina rešitev je torej, da sledimo vam, svojim otrokom.

Kolikor je upanja v tem, toliko je tudi … Pičke smo!

Dragi moji, Tia Lucija in Gaja Julija, vajin sem, vajin oče in vajin otrok. Če bo breme pretežko, vama nudim vse svoje moči in brez zadržkov vse občutke krivde prenesita na mojo generacijo. Itak, pičke smo!

Pičke smo! Vidimo, da tako ne gre več, a nimamo jajc, da bi rekli Jebite se!  Pičke smo!  Tam kjer smo se mi včasih igrali, sedaj rastejo betonska stanovanja in z izpuhanim svincem obogateni GSO vrtički. Gugalnice in peskovniki so prenevarni za vas – glejte, kaj so naredili iz nas. Pičke smo! Mi smo vodo pili iz pip in iz rek, vi jo pijete iz plastičnih flaš. Pičke smo! Mi smo lizali snežene kepe, vi ližete tablete. Pičke smo! Mi smo delali rakete in plakete, vi delate predmete. Pičke smo! V šoli v naravi smo pod zvezdami spali in v morju plavali; zdaj pa imate poscan bazen in plačane zvezde večera. Pičke smo! Dragi moji Tia Lucija in Gaja Julija, pojdita svojo pot, ker naša je zgrešena. Ne iskati srednje poti na naši poti, iščita svoje poti. Pičke smo, dragi moji, ne ptičke!

Pojta si svojo pesem, naj vajin ata ob tem postane smešen. To je največ, kar mi lahko data. Smeh je pol zdravja!

Srečno pot!

Pravijo da od bedaka do junaka ni daleč. Tako tudi od porodnišnice do norišnice ni daleč! Pičke smo! Hvalabogu je par lokalov in par prijateljev vmes! Pička, ne jemljejo kreditnih kartic…

Zadnjič, v začetku februarja, sem imel na Brdu pri Kranju za Generalne direktorje športa v EU kratek nagovor o tem, kaj in kako lahko šport pripomore k medkulturnemu dialogu. Tole je kratek pomislek, ki se mi je zgodil tik pred začetkom.

Zjutraj se iz Ljubljane peljem proti Gorenjski in opazujem igro narave, ki se iz deževne noči prebuja v sončen dan. Oblaki se razkrajajo in razkrivajo s soncem obsijane in zasnežene gore v ozadju. Namesto, da bi razmišljal o ideji doseganja vrednot multikulturne Evrope skozi šport, se sprašujem kako je z okoljevarstvom v športu. Dejstvo je, da so športi v naravi lahko izjemna priložnost za razvijanje čuta za naravo, hkrati pa je tudi dejstvo, da se v športnih industriji porablja veliko okolju škodljivih surovin in da veliki spektakli, ravno se v ZDA pripravljajo na Superbowl, proizvedejo ogromno odpadkov – premosorazmerno s številom udeleženih tekmovalcev, spremljevalcev in gledalcev. No, potem vstopim v vrhunski kongresni center in v kleti ob garderobi me spreleti srh.
Ob meni je znak, da v sosednji dvorani, dvorani junakov, kot so jo poimenovali, poteka srečanje direktorjev narave (Nature Directors Meeting), če dobesedno prevedem iz angleškega jezika. Direktorji narave, človek bi mislil, da je iz sončnega dvorišča padel v klet 17. stoletja. Hvala bogu se prevod v časopisju glasi ‘srečanje direktorjev za naravo.’ Bi pa lahko bili malo bolj premišljeni in previdni v poimenovanju takih stvari. Če je kaj na tem, da je v imenu pomen, potem se ideji trajnostnega razvoja nič lepega ne piše. In, ker vemo, da EU ni nastala iz ljubezni med narodi in državami, temveč na podlagi poslovnih interesov jeklarske industrije in uspešnemu konkuriranju drugim delom sveta, je v genomu teh „direktorjev narave” še vedno seme zaničevalnega in izkoriščevalskega odnosa, ki nas vedno znova hinavsko prisili k čisti kalkulaciji kratkoročnega profita. Torej misli o odnosu med športom in naravo niso bile zaman. Najbrž jih bo vedno več.